"Raje se bomo sprijaznili z 360 milijard evrov izgube in tvegali ogromno kolateralno škodo, kakor pa da bi si priznali hudo preteklo napako. Kar pa v razgretem političnem okolju in trenutni medijski gonji ne predstavlja tako velikega problema."

V članku je precej zanimivih pojasnil, na trge pa se avtor očitno ne spozna.

Poglejte primer Argentine 2002 do 2010. Izgube niso 100%, kot je zapisal avtor.
Običajno je tako, da se bodo po defaultu našli neki kupci obvezni "mrhovninarji" recimo pri Argentincih je bilo to venezuelski bankir Vargas, ki bodo začeli kupovati "poceni" obveznice.
Potem se bo skušala v ta šil vključiti tudi Grčija sama in bo ponudila zamenjavo obveznic iz defaulta za neke nove (mogoče na rast BDP vezane ... in z nekim diskontom torej znižano nominalno vrednostjo starih. Pri Argentini je bilo to 30%. PRecejšen del upnikov se bo odločil za menjavo, nekateri pa bodo vztrajali na originalnih obveznicah v defaultu. Argentina je po osmih letih ponudila še eno zamenjavo in v obeh zamnjavah skupaj je sodelovalo že skoraj 90% upnikov.

Razumeti je treba, da se z defaultiranimi obveznicami ves čas trguje (tako kot se je z jugoslovanskimi ob razpadu Juge). ZAto lahko nakup na sekundarnem trgu po npr. 20% in potem uradna zamenjava po 30% pomeni za specializirane sklade tudi 50% donos v nekem obdobju. Skratka default ni popolna izguba kot piše avtor, ampak je sedmina, na kateri se nekateri lepo najejo in omastijo.

[brane]

Potem se bo skušala v ta šil vključiti tudi Grčija sama in bo ponudila zamenjavo obveznic iz defaulta za neke nove (mogoče na rast BDP vezane ... in z nekim diskontom torej znižano nominalno vrednostjo starih. Pri Argentini je bilo to 30%. PRecejšen del upnikov se bo odločil za menjavo, nekateri pa bodo vztrajali na originalnih obveznicah v defaultu. Argentina je po osmih letih ponudila še eno zamenjavo in v obeh zamnjavah skupaj je sodelovalo že skoraj 90% upnikov.

Mogoče se sprašujete zakaj začne bankrotirana država sama odKupovati "priznavati" svoj dolg.
To se običajno zgodi zato, ker se po nekaj letih hudega trpljenja ljudstva, zamenja vlada in skuša ubrati tudi drugačno pot.

Dokler je država v defaultu, se mora zanašati samo na svoje lastno varčevanje, ki pa ga je zelo malo, saj so npr. Grki iz bank dvignili "skoraj vse - oziroma zelo veliko". Zato je tudi napredek take države zelo počasen, zaradi defaulta pa nima dostopov do mednarodnih trgov kapitala in ne more izdati nobene mednarodne obveznice.
Nekaj podobnega se je dogajalo tudi s Slovenijo v devetdesetih letih, ko smo morali najprej urediti obveznosti iz starih jugoslovanskih dolgov, da smo bili pripuščeni k mednarodnem financiranju.
Če se zamenjava dolga oziroma obveznic dela na dobri tretjini (kot pri Argentini ali okoli polovice, kar je bolj verjetno pri Grčiji), državi dolžnici taka zamenjava omogoča normalizacijo delovanja (dolg pade na 60 do 90% BDP) in državljanom zaradi povečanja gospodarske rasti boljše življenje.

ZATO DRŽAVE V NEKAJ LETIH PO DEFAULTU TE ZADEVE TUDI FORMALNO UREDITJO IN ZATO UPNIKI NE IZGUBIJO VSEGA, KOT V ZADNJIH DNEH LAHKO PREBEREMO OD RAZLIČNIH "POZNAVALCEV".