Bravo Danilo!

Se strinjam. Nekaj mora ostati na razpolago tudi za druge umrle znane osebnosti.

Hanžek: "Kako si je Pilat umil roke: Jezusovo usodo je prepustil nahujskani množici!"


Ognji nestrpnosti nasproti "južnjaškim špekulantom" in nekdanjim pripadnikom "agresorske JLA" se, spodbujeni direktno s hujskaškimi govori v parlamentu, prižigajo vedno širše po Sloveniji. Varuh človekovih pravic Hanžek dvigne glas proti temu - toda ob tem pozabi, da deluje v Sloveniji, ne še v Evropi, in javno pozove k besedi tudi tistega, ki bi se ob takih kritičnih trenutkih moral prvi in najjasneje oglasiti: predsednika republike. Drnovšek "teoretično" ve, da je res tako, saj v zadnjem intervjuju v Večeru sam zapiše: "Vloga predsednika je, da je dejavnik stabilnosti države. Nastop predsednika je nujen in potreben, če gre kaj v državi hudo narobe."
Problem je le v tem, da problema izbrisanih Drnovšek ni nikoli razumel in štel za pomembnega - ne v letih 1993-94, ko ga je bombardiral z opozorili dr. Ljubo Bavcon, ne leta 1999, ko je ustavno sodišče prvič ugotovilo popolno nezakonitost izbrisa, ne leta 2003, ko je moralo to še enkrat ponoviti - in pa seveda v tem, da je za njegovo nereševanje vsaj od leta 1999 naprej bil kot predsednik vlade tudi osebno odgovoren. Njegova ignoranca je tolikšna, da tudi v televizijskem intervjuju dva meseca po letošnji odločbi US še vedno ni vedel, za kaj pri problemu izbrisanih sploh gre. Za navadne državljane je lahko opravičljivo, če tudi česa pomembnega in javno dostopnega ne vedo - za predsednika republike (s štabom sodelavcev) seveda ni.
Toda tudi sedaj, šest mesecev kasneje, ko se je netenje nestrpnosti praktično neovirano razširilo celo v državni zbor in državni svet (na Pečetove "izmečke" je npr. predsednik DZ Pahor reagiral tako bledo, da ga je lahko sram) in od tam, s tem opogumljeno, nazaj med nestrpne ljudi, ki jih žal v nobenem narodu ne manjka - sedaj, ko gre res "v državi že hudo narobe", pa je predsednik svojo vlogo domnevne "moralne avtoritete" razumel tako, da mora od junijskega sprenevedanja (ali morda resnične nevednosti?) preiti že kar k aktivni podpori ene od strani v sporu - in to tiste, ki nestrpnost spodbuja, ne tiste, ki temu nasprotuje!
Navidezno se je postavil sicer v nevtralno pozicijo "nehajte zmerjati eni druge" (kot da je širjenje nestrpnosti in odpor proti temu dvoje enako nevarnih stvari!) - če natančneje preberemo tako njegovo izjavo ob dnevu človekovih pravic (sic!) kakor tudi njegov intervju v Večeru 13. decembra, pa jasno vidimo, da je vsebinsko popolnoma prevzel retoriko in argumentacijo opozicije in nasprotnikov takojšnje poprave krivic, ki so bile storjene izbrisanim. Da se ne bo še on "zjokal" (kot minister Bohinc), kako da ga žalim in obrekujem, bom gornjo trditev dokazal črno na belem - seveda brez upanja, da bi se ena ali druga "uradna veličina" spustila tako nizko, da bi konkretno odgovorila na konkretne obtožbe.
Najprej - Drnovškova izjava ob dnevu človekovih pravic. Začne se s sklicevanjem na "načelo proste volje pri pridobivanju državljanstva", kar nikoli ni bilo sporno - torej s ponavljanjem tipično šterovske zlorabe tega "argumenta" v sporu o izbrisu, kjer ta argument nima kaj početi. In ko potem le posveti en stavek neposredno izbrisu, je to spet tipična šterovsko-janševska retorika in "logika": le "nekaterim so bile storjene tudi krivice"! S še bolj neverjetnim dodatkom: "Tako moramo razumeti tudi odločbo ustavnega sodišča!" Torej ne tako, kot je
odločba US napisana (da je bil izbris popolnoma nezakonit in da je bila krivica storjena čisto vsem 18.305 izbrisanim), ampak tako, kot (v tej točki) družno potvarjata njeno vsebino tako Bohinc kot opozicija! In predsednik republike ne nastopi v obrambo odločbe najvišjega sodišča za človekove pravice - ne, pridruži se tistim, ki vsebino te odločbe očitno potvarjajo!
In še: ne pozabimo, da je že pred meseci dejansko opogumljal tiste, "ki menijo, da je US šlo predaleč v tej sodbi". Tem je namreč takrat rekel le, da "so tudi to legitimna mnenja", kar so gotovo - o njihovi skrajno nelegitimni zahtevi, naj se zato pomemben del odločbe US ne izvrši, pa je sramotno molčal. Ta njegov (ter Pahorjev in Ropov) molk na škandalozni poziv aprilske "devetnajsterice" je seveda odločilno prispeval h kasnejšemu neoviranemu razmahu gonje proti izbrisanim: če bi zlasti Drnovšek takrat jasno rekel bobu bob in odločno zahteval takojšnjo uresničitev odločbe US, bi kasnejša gonja sicer verjetno kljub temu nastala, toda njeni nosilci se ne bi mogli skrivati tudi za Drnovškovo senco, kot se lahko sedaj.
Gornje opogumljanje prav hinavskega (slabo zakritega, sprenevedavega) opozicijskega "miniranja" izvrševanja odločbe US Drnovšek neženirano nadaljuje tudi v intervjuju v Večeru: "Zdaj pa je ustavno sodišče izdalo sodbo, ki skuša po ocenah nekaterih krivice popraviti na preveč velikodušen način." Nadaljnji stavki, da je sodbo treba (kljub temu?) spoštovati itd., so (v tem kontekstu!) za predsednika republika in njegov odnos do uresničevanja odločb US kaj slab alibi. Drnovškovo lastno sprenevedanje je predvsem v tem, da ne tu ne kjerkoli drugje še ni zmogel poudariti bistvene ugotovitve US, da je bil izbris popolnoma nezakonito dejanje in zato huda, množična kršitev človekovih pravic. To je namreč ključna točka celotne zadeve - in vse opozicijsko sprenevedanje temelji prav na zavestnem "spregledovanju" te ključne točke, Drnovšek pa jim pri tem že ves čas pomaga.