Po zadnjih volitvah polni vsakdanjih problemov, nedovzetni za Šarčeve oblastniške javnosektorske igre in okvalificirani kot lopovski davčni utajevalci, smo se zaskrbljeni podjetniki z našimi delavci vred našli v grški tragediji. Strah nas je, no tukaj je grški Zbor, ki vse šarčevsko opraviči in nam s posredstvom na oblast vezanih medijev (Delo, Dnevnik, Večer, RTVSLO, Mladina, 24ur) dokazuje, da nam je lepo, da nič slabega ne občutimo, smo osvobojeni vseh skrbi in smo s Šarcem, ki nas duši in davi dosegli nirvano.

Šarčev časopisni grški Zbor ima konzervirani smeh ali aplavz iz popularnih teve nadaljevank, ki omogoča, da vsakič slišimo aplavz ko Šarec karkoli pove. Aplavz nas opomni, da smo dolžni aplavdirati, sicer, tudi če ne aplavdiramo in namesto aplavza jokamo, Šarčev hlapčevski časopisni Zbor aplavdira namesto nas.

Preebrati intervjuje s financnim ministrom vDelu in v Mladini. Ceprav razumem, je 95% denarja zabetoniranega v okviru zakonskih obvenosti. Nemas da mrdas.

Izhajam, itak, iz predpostavke, da na volitvah zmagaš zato, da bi kaj spremenil. Po možnosti na bolje. Kaj je boljšega od še vedno dobrih gospodarskih razmer, od krotkih partnerjev, ki razumejo, da je bolje, da si na oblasti, kot da nisi, od zadovoljnih državljanov in skoraj plebiscitarne javnomnenjske podpore – da spremembe narediš?

Napačna predpostavka. Kandidira se zato, da se pride na oblast, potem pa je interes čimdlje na oblasti ostati. In možnost za to je tem manjša, če dosti spreminjaš/reormiraš. To tehnologijo je Šarec odlično osvojil. Po drugi strani spremembe ponavadi pomenijo na slabše. Zato je seveda bolje, da se ne dela nič.