"... je izšlo tudi poročilo ekonomske svobode sveta 2013... je Slovenijo med 152 državami, kot najslabšo med članicami EU, uvrstilo na 97. mesto.... je Slovenija v tej kategoriji zdrsnila celo na osupljivo 142. mesto? Tega ne poudarjam le zato, ker sta nas prehitela celo Iran in Tadžikistan..."

Ergo, ekonomska svoboda nima veze s kakovostjo življenja?

Saj demokracije ni nikjer več , niti v USA ne. Ostala je samo plutokracija.

Lepo, da se avtor priblizuje ugotovitvi, da je za to ekonomsko nesvobodo kriva dejansko mentaliteta drzavljanov te drzave in ne napadalci iz vesolja. Plebs, ki si zeli, da ima drzava svojega trgovca, ki vzdrzuje svoje dobavitelje, in ki si zeli, da je v javnem sektorju se vec storitev, ne manj (ker so pac "brezplacne") si zasluzi tocno to. To ni napaka, to je normalna posledica zelja ljudi.

Super napisano, le pri radio Študentu se ne strinjam. Ekonomsko na tako majhnem trgu preživi le največja komerciala oz. pofl. Če odmislimo, da je radio študent radikalno levo obrnjen, je eno dejstvo, da je eden redkih poleg morda delno Vala 202, ki v Slovenijo pripelje tudi nekaj glasbe, ki je sicer ne bi bilo, da nam malo razširi glasbena obzorja izven slovenskega popa, balkanskih hitov in komercialnih komadov zadnjeih 50 let. Komercialne radijske postaje vrtijo večinoma pofl za rajo. In val 202 in RŠ se tako lahko financirata iz proračuna, ker s samo kultro nikakor ne moreta preživeti in ja poslušana sta veliko manj kot komercialne postaje.

Zate dve desetletji, zame pa šest!

Hvala za članek.

Zelo lepo napisano! Čas je tudi, da razne simonce prepustijo svoj uredniški položaj mladim. Če bi bilo več takih člankov, bi morda tudi ljudje začeli razmišljati s svojo glavo in iz besed bi prešli k dejanjem!
vse pohvale mladini, ki ima hrbtenico za razliko od pokvarjenih starcev tipa simona, ki se osladno opravičuje ubijalcu ekonomske svobode in sploh človeški misli Mencingerju, namesto da pezdeta doltoče do konca!

"Skrbi me, da se v Sloveniji ne moremo otresti druge izbire: želje, da bi bili v plenjenju udeleženi vsi. Da bi vsi imeli priložnost pleniti."
To vašo skrb potrjuje tudi dejstvo, da v Sloveniji tako ali drugače kar 70% državljanov malikuje diktatorja TITA in sedaj še moneyžerja Jankovića, ki mu v nekem delu pripisujejo iste lasnosti, češ: "Tito je krao ali je i nama dao!" Tako je delala tudi zloglasna vlada KGB, ko sta Križanič in Pahor brezglavo najemala nove in nove kredite, ker sta zaradi svojega nepoznavanja svetovne ekonomije verjetno res verjela, da teh kreditov ne bo potrebno poplačati. Verjetno sta računala na grški scenarij, zaradi tega sta takrat tudi širokogrudno razmetavala naš denar za podporo grških penzionerjev s 1200 UER povprečne pokojnine, nam pa sta obljubljala 1000 EUR visoke minimalne plače in najnižje pokojnine. Tudi Janković je svoj imidž ustvaril na ta način, da je najemal visoke kredite, nekaj tega denarja, pa je potem razdeli med podložnike in demokratični socialisti so mu neizmerno hvaležni za "zastonjkarsko kosilo". Žal bomo za podpiranje in malikovanje tistih, ki so kradli in malo dali tudi nam, sedaj vsi plačevali z globokim padcem standarda in se osramotili pred celotno Evropo kot zadnji evropski butalci. Tudi v očeh držav tretjega sveta bomo postali luzerji, saj nas vse po vrsti prehitevajo zaradi naše naivnosti in vere v socializem ter vere v pravljice prevarantov iz vrst vrhuške KPS.

Kar piše, drži. A zlepa verjetno ne bo šlo. In bomo spet brali Dohtarja Vvod h Kerstu, le razlagali si bomo malo drugače kot je pesnik mislil:

...
Slovenec že mori Slovenca, brata -
kako strašna slepota je človeka!

Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljiva
preti odpreti grada trdne vrata.


Narod jim bo uspelo spreti bolj kot kadarkoli preje v zgodovini. Edini vzrok: pohlep zastonjkarjev, džabalebarošev, freeloaderjev, kakorkoli jim že rečemo.

Demokratični socializem ni slovenska pogruntavščina, saj so ta izraz za zavajanje množic uporabljali praktično vsi bivši komunisti povsod po post-komunistični Evropi. Moramo sicer priznat, da "demokratični socializem" zveni precej lepše kot "komunizem", ampak vseeno gre bolj ali manj za volka v ovčji preobleki.

Morda najbolj znan primer te travestije so Die Linke, nemška stranka demokratičnega socializma, naslednica Honeckerjevih komunistov in STASI-jevcev. Stranka, ki sicer sedi v nemškem Bundestagu, vendar se je celo nemški socialdemokrati in zeleni izogibajo kot kužne.

en.wikipedia.org/wik...Germany%29
en.wikipedia.org/wik...Germany%29

Ker je tako torej znanstveno dokazana organska povezava med ideologijama komunizma in demokratičnega socializma, je treba slednjo jemati kot komunizem. In v tem smislu moramo v primeru Slovenije govoriti o 70 letih komunizma/demokratičnega socializma, od katerih je bilo zadnjih 20 let samo obdobje začasne otoplitve in navideznega partijskega pluralizma.

Spomenka Hribar je dušo slovenskega demokratičnega socializma ubesedila najbolje, ko je izjavila: "Pa kaj bi desnica sploh še rada ? Saj jih pustimo, da pridejo v parlament. Celo vlado so lahko sestavili, kaj sploh še hočejo ?"

Torej, v demokratičnem socializmu se tolerirajo tudi nasprotna mnenja, in drugače mislečih se ne meče direktno v rudniške jaške ali samice. Vendar je v demokratičnem socializmu vedno tudi povsem jasno, kdo je tisti, ki si jemlje pravico, da tolerira, in kdo je tisti, ki se mora sprijazniti s tem, da je toleriran.

And that makes all the difference. Subtilna razlika, a bistvena. To je razlika med demokratičnim socializmom in resnično demokracijo.

Slovenija je družba, ki se že 70 let ne zbudi iz strašne nočne more.

Demokratični socializem je značilni oksimoron, kakršne so komunisti vedno radi kovali, ko so hoteli izpasti manjši zločinci od svojih totalitarnih bratrancev, fašistov, nacistov in podobnih.

Ob teh njihovih nesmiselnih besednih zvezah se vedno znova spomnim tistega starega vica:
Kakšna je razlika med ljudsko in navadno demokracijo?
Približno taka, kot med električnim in navadnim stolom.

Zmagali bomo v boju proti zločinskemu komunizmu!

Odlično, vendar s pripombo.
"To počne tistih nekaj politikov, ki so z raznimi predvolilnimi bombončki podkupili volivce in zdaj v imenu vseh nas odločajo kako bomo, na primer, z davkoplačevalskim denarjem reševali kakšen nasedel državni kolhoz (pardon, podjetje)."
Se bojim, da je stvar nekoliko hujša. Ti politiki so le fasada nekih drugih oseb, ki v resnici vladajo v tej državi. Jaz jim enostavno pravim para država. Ti ljudje imajo v rokah ugrabljeni kapital, šolski sistem z univerzami vred, sodstvo, tožilstvo, medije ...
Tudi resnica o volilnem sistemu je še precej slabša. Resje, volimo poslance v državni zbor. Tu pa se stvar tudi konča. Že v Državni svet ni volitev, tam vlada nek iz socialističnih časov veljaven delegatski sistem. Enako velja za obe največji državni blagajni, zdravstveno in pokojninsko, še bi lahko našteval do onemoglosti pa nima smisla. Na koncu ugotovimo, da živimo v več ali manj istih družbenih okvirih kot pred letom 1991. Vladajo nam isti ljudje z istimi metodami. Prav zaradi povedanega se tudi nič ne spremeni.
Če k vsemu skupaj prištejemo tudi mržnjo do politike in političnih strank, ki jo mediji in mnenjski voditelji, reproducirajo iz dneva v dan, je slika še bolj grozljiva. Poslušam o strankokarciji, ki da je na moč škodljiva. Kaj niso ravno politične stranke edina novost, ki smo jo dobili po letu 1991? No, prav zato jih je treba demonizirati.
Še enkrat, hvala za odličen članek, čeprav se bojim, da je to glas vpijočega v puščavi.

Drugi tip demokracije (javnouslužbenske svobode) temelji na tezi da javni sektor mora obsegati večino prebivalstva (sem se štejejo tudi njihovi družinski člani in tisti ki se s privilegiji napajajo na javnih naročilih). Na ta način predstavljajo večino v državi in s pomočjo demokracije tipa 2 (večina odloča o vsem) zasužnjijo manjšino iz realnega sektorja. To je slovenski demokratični banditizem. Konec koncev smo pa videli kdo so zagovorniki demokratičnega socializma. Sociologi, politologi in podobni ki računajo na varne in dobro plačane službe po privilegijih - v javnem sektorju.

veliko komentatorjev je navduseno nad clankom, sam pa res ne razumem zakaj se o tej kolosalni otroski neumnosti sploh pise.

demokraticni socializem imamo vsakic, ko na volitvah zmagajo socialisti, ko pa izgubijo, ga je demokraticno konec. do naslednjic. ne vem kaj je o tem treba razglabljat :))

Odličen komentar

...zato, ker nas to postavlja ob bok socialistični Venezueli (na 140. mestu), ...

Škoda, da je Chavez pod rušo, drugače bi ga lahko uvozili. Vsaj bolj duhovit je bil od Jankoviča :-)

Dve desetletji demokratičnega socializma dve desetletji idiotizma. ha ha ha A radio rdeči fašistični študent propada. ha ha ha Spet so rdečuhi dokazali, da ne znajo preživet na trgu brez subvencij. ha ha ha Lenuhi nesposobni. A partijska propaganda ni komercialno zanimiva? Potem naj propade. ha ha ha Še študenti ne poslušajo več radio študent. Slabo se piše študentskemu radijskemu glasilu KP SLO. ha ha ha

Tako mlad, pa ti je že vse jasno. Kako da našim ostalim državljanom in državljankam ni jasno, da je socializem en drek na kubik?

Napaka!!!
Dve desetletji povampirjenega kapitalizma bi bil pravilen izraz.

Socializem, demokratični socializem ali kakršenkoli socializem pač nima v boju s kapitalističnim sistemom najmanjše možnosti, da preživi in bo prej ali slej 100% zbankrotiral in propadel po celem globaliziranem svetu. Ti praktično že 99% propdali sistemi se ukvarajajo samo z delitvijo produkta, sam sistem pa ne razvija proizvajalnih sil, se pravi v prvi vrsti novih tehnologij, niti znanj potrebnih za njihovo razvijanje, socializem je pač nekonkurenčen sistem, predrag in še zlorabiti se ga da na vsakem koraku. Še vsaka država, ki je imela v nazivu da je demokratična je bila v resnici čista diktatura.

www.casnik.si/index....talinizma/

Dober članek, pohvale avtorju.

Odločil sem se, da bom pod tem člankom nadaljeval moje razmišljanje, ki sem ga objavil pod komentarjem "Česa Trojka ne bo naredila namesto nas". Najprej sem mislil, da bi razmišljanje objavil pod člankom g. Aleksandra Zadela, ki je bolj psihološki ampak mislim, da ga bom lahko vključil tudi pod članek g. Novak-a.

Pri "čudenju" nad pojavom "novega" demokratičnega socializma moramo razumevati predvsem ozadja. Kdo pri nas takšne ideje promovira? Pridemo do zaključka, da so to večinoma družboslovci (FDV in Filofax), falirani študenti, alternativni umetniki, zaposleni v raznih "NGO" društvih (ala Mirovni Inštitut), no med njimi se najde tudi nekaj strojnikov in inženirjev. Ampak problem vseeno ostaja: na teh idejah paratizira določena skupina ljudi, ki bi brez dela rada zasedla pomembne položaje v družbi.

Kolumnisti v časopisih, pisci člankov itd. pogosto ne dajo možnosti za objavo misli inženirjem, tehnikom, podjetnikom, kmetom, obrtnikom, znanstvenikom itd. Zato ker ti ljudje načeloma takrat, ko dobijo možnost besede, jasno udarijo proti demokratičnemu socializmu in vsemu kar je jugoslovansko socialističnega. To pa je lahko za marsikaterega novinarja, kolumnista - moteče.

Žalostno je to, da v resnici ti levi družboslovni "misleci" med ljudmi nimajo veliko ugleda - ugled jim umetno fopajo mediji (če se hkrati pojavljaš na MMC Rtvslo, 24ur.com, Dnevniku in Delu, potem še največji skeptiki počasi postanejo prizanesljivi do tebe!- "no saj to pa ni tako napačno, saj je v redu").

Tu se pojavlja tudi širši problem družboslovja, ki se pojavlja tudi na Zahodu a je v Sloveniji hitro prešel v metastaze demokratičnega socializma. In sicer gre tu za percepiirano neuporabnost družboslovja v luči tehnološkega napredka. Naj pojasnim: Če si bil pred 100 leti na Zahodu družboslovec in si imel neko formalno, univerzitetno izobrazbo s področja jezikov, zgodovine, filozofije, prava, arheologije, celo ekonomije, političnih ved, etnoloških ved itd. - si dejansko bil za svoje znanje spoštovan, ker si takrat v primerjavi z navadnim plebsom veliko vedel in si dejansko dobil neko takrat UPORABNO delo. Ta položaj je za družboslovce nekako trajal do nekaj časa po WWII, nekako tam do 60. let. Takrat pa se je zadeva zlomila in se dokončno zlomila do 90. let in tja do leta 2000 že prišla v kritično fazo: Družboslovje je postalo vedno bolj neuporabno, družboslovci pa nezaposljivi in so s tem izgubljali svoj status, šarm, avro. Inženirji nasprotno so še danes zelo potrebni in imajo zaardi tehnolškega napredka svoj velik pomen (pomislite, kako je nekaj velikih podjetij v svetu starih manj kot 30 let!!).

Enter here, Rokc5 alter ego, alias - Whistleblover iz FDVja:
Po mojih lastnih izkušnjah so družboslovci so dodatno padli še s padanjem kvalitete študija in njegovo banalizacijo (pri nas z vidika pojava neo-Marxizma na faksih). Tako lahko inženir povprečen inženir na hitro preštudira malce internetnega gradiva in bo hitro šišal povprečnega družboslovca v debati o volitvah, političnem sistemu. Obratno ni možno - povprečen družboslovec proti povprečnemu inženirju nima šans v debati o toplotni raztezljivosti kovin ali na temo moči in električne porabe novih procesorjev v računalnikih. Ergo: družboslovec je v buli - za svoj položaj krivi ves ostali "zlobni" svet. Ergo: v slovenskem primeru pride do pojava demokratičnega socializma.
Povprečnega mojega alter-FDV-marksistično-navdahnjenega kolega bi tako sesul vsak bolj brihten strojnik. Seveda moji kolegi o svoji lastni odgovornosti (kot to opisuje dr. Aleksander Zadel) in ne-nasilnem spreminjanju drugih ampak spreminjanju sebe (prevdsem s poglobitvijo v študij in aktivnim iskanjem nekega koristnega dela) niso hoteli niti slišati!
Da pa ne bomo tako krivičniški: dejansko so problem nezaposljivosti in družbene irelevantnosti družboslovcev zasledili tudi v držvah z vrhunskimi univerzami, kot je npr. Velika Britanija.

Če pa se še enkrat navežem na članek g. Zadela: dejansko za družboslovce obstaja tudi rešitev. Na žalost se ji pri nas približa malo ljudi, večino posrka demokratični socializem. Prvič: družboslovec mora veliko brati in imeti neko globoko stopnjo razgledanosti o svetu - povprečnega površnega lamentanja ne bo noben kupil! Sam sem se sedaj že po zaključku študija navadil, da se kljub temu da imam delo, prisilim da berem KNJIGE (o filozofiji, zgodovini, ekonomiji, političnih odnosih) in vsrkavam dodatne vidike znanja. Ker pač nočem, da bom v pogovoru z kakšnim strojnikom izpadel šarlatan, ko bi mu začel nabijati o perspektivnosti bodisi UTDja, bodisi novega socializma, bodisi upora proti grdim kapitalistom in nove revolucije :)
Drugič: družboslovci morajo imeti poleg svojega področja študija še eno področje, ki jim bo služilo kot alternativa, da se znajdejo na trgu dela, da ne bodo izpadli kot mešalci megle, ki so samo v breme proračunu. Tako nekateri vpišejo dodaten študij kemije, ekonomije, poznamo tudi ljudi ki sprejmejo nižje plačana dela v realnem sektorju, se prekvalificirajo v obrtnike, poznamo zgodbe o ljudeh ki osnujejo kmetijo. Torej da s svojim nazivom ne pričakujejo neke posebej narejene službe za njih ampak najdejo še nekaj, kjer bi lahko bili koristni. Sam sem to našel v tujih jezikih in to sedaj s pridom izkoriščam v firmi kjer sem zaposlen - kjer lahko sedaj tudi mene dobro porabijo in nisem podjetju v breme.

Hkrati sem opazil, da takšno poglabljanje tudi koristi podobi, ki jo imajo o meni številni inženirji, ki jih poznam in dejansko sedaj z inženirji dobro sodelujem in sem se znebil avre nerazgledanega FDV-jevca. Na žalost je pa res, da mi veliko ljudi reče, da sem prvi normalni FDVjevec, ki so ga spoznali. In verjetno nas je takšnih s FDVja maj kot 5%, tako da ima demokratični socializem še veliko bodočih privržencev.......

Gre za dobro logično razmišljanje, ki sloni na osnovi slovenske realnosti. Morda ne bi bilo odveč za reševanje zatohlosti, v pomoč glasovanju in odločitvam na volitvah, včasih ponuditi tudi kakšno "neumnost"? Na volitvah se morda res večkrat ponujajo iste osebe. Tako smo volivci velikokrat resnično naplahtani. Samo primer predsednice vlade: Sedaj je že v svoji peti "stranki" (Mladi za Kranj, LDS, Zares, Lista Hermine Krt, Pozitivna Slovenija)in nastopa kot "nov obraz". Očitno bi bilo dobro uzakoniti obvezo, da bi vsak kandidat na volitvah obvezno moral objaviti, kje vse je že kandidiral. Gre za veliko razliko med človekom, ki se večkrat pojavi na kandidatni listi iste stranke in med večkrat prebarvanimi "kameleoni"...

Mladi pisec članka, jaz ti to glede na moja lahko rečem, dobro razmišljaš. Zgodovinsko gledano, je ves pridevniški balast pred imeni institucij obratno sorazmeren z resničnostjo naziva.
Ko mene kdo vpraša, kaj sem po svetovnonazorskem ali političnem pogledu, mu odvrnem da sem demokrat, ampak brezpridevniški.

"Bralstvo lahko v glavnem razdelimo na tri skupine:

- v prvi so tisti, ki verjamejo vse, kar preberejo
- v drugi so tisti, ki sploh ničesar več ne verjamejo
- v tretji so tiste glave, ki prebrano gradivo kritično prebirajo in šele nato presojajo

Prva skupina je po številu daleč največja. Sestavlja jo večina prebivalstva in zato duhovno predstavlja najpreprostejši del ljudstva. Ne moremo je opredeljevati, denimo, po poklicu, ampak kvečjemu po stopnji splošne inteligence. Vanjo spadajo vsi, ki jim samostojno razmišljanje ni bilo niti prirojeno ne privzgojeno in ki deloma zaradi nesposobnosti, deloma zaradi neznanja verjamejo vse, kar jim pokažeš odtisnjeno črno na belem. Mednje sodijo tudi tiste vrste lenuhi, ki bi lahko mislili sami, ampak zaradi miselne lenosti raje hvaležno pograbijo, kar je nekdo drug mislil – ob skromnem predpogoju, da se je oni že pošteno namučil.
Za pripadnike tretje skupine je vsekakor nesmisel, ki ga kak časopis zmore spacati, malo nevaren, niti ni pomemben. V svojem življenju so se že naučili, da v vsakem novinarju vidijo samo malopridneža, ki le občasno pove resnico. Na žalost pa je pomembnost teh čudovitih ljudi le v njihovi inteligenci, in ne v njih številu – nesreča v času, ko modrost ni nič, večina pa vse! Danes, ko odloča volilni listič mase, je odločilna pač skupina za največ privrženci, ta pa je prva – množica preprostih in lahkovernih."
Avtorja ne bom navedel, je pa svetovno znan.

Vsa čast! lp

Končno razmišljanje študenta s svojo, neoprano glavo. Ko bo dovolj takih, bodo šli na ceste in svojim staršem in dedkom očitali, da so jim ukradli sedanjost in prihodnost zaradi svoje sebičnosti, lakomnosti in še česa.
Dejstvo je, da je za vse kriva generacija, rojena po letu l945 - en del, ker si je uzurpiral oblast, drugi del pa zato, ker je vse mirno gledal in celo podpiral.

Tu, v Trbovljah je stanje porazno! Kdor ni levičar je podn - gnoj nič vreden za pobit, kar je vredno je edino socializem in mesto propada.

Demokracíja (grško δημοκρατíα (demokratía) iz δημος (demos - ljudstvo) in κρατειν (kratein - vladati) - »vladavina ljudstva«) je oblika vladavine, v kateri oblast, oziroma pravica vladati, izvira iz ljudstva.

Socializem (latinsko socialis - družben) označuje družbeno ureditev, organizirano na podlagi ekonomske dominacije države, ki teoretično ne omogoča izkoriščanja med družbenimi razredi.

Prvo se nanaša na to kdo o usodi družbe odloča - ljudstvo, drugo pa na ekonomsko ureditev, po kateri se premoženje porazdeli namesto, da se kopiči. Niti enega samega razloga ni, da bi se pojma izključevala.

In ne mislit, da bi v primeru ničelne regulacije imeli občutek "svobode". Manipulacije in nepravične delitve premoženja bi v tem primeru namesto sistema in politikov pač prevzeli lastniki kapitala.

Tako kot čisti komunizem je tudi čisti neoliberalizem skrajni sistem in je kot tak popolnoma nesprejemljiv. Skrajnosti nikoli niso dobre. Treba je iskati smiselno ravnotežje.

Že to, da me med pisanjem teh vrstic ne pospravi kakšna tajna policija, kaže, da vsaj nekaj politične svobode, če že ekonomske ne, v Sloveniji vendarle je. A kot član mlade generacije

Ne potrebuješ tajne policije, če si izobčen med stanovskimi kolegi. Ampak vseeno, kapo dol, imaš jajca, ne daj se, Floki, ostani psina.

Skrbi me, da se v Sloveniji ne moremo otresti druge izbire: želje, da bi bili v plenjenju udeleženi vsi. Da bi vsi imeli priložnost pleniti. Ta zabloda ni prisotna le v socializmu slovenskega gospodarstva. Je v mentaliteti, ki jo srečamo na vsakem koraku in ki nas vse skupaj vleče v blato. V letu 2014 nas kot državo čakajo še hujši izzivi kot letos. Čas bi bil, da najdemo modrost in izberemo prvo možnost. Da namesto plenjenja začnemo trgovati. Da namesto kršenja pravic en drugega, začnemo te spoštovati. Da si namesto o preživetih idejah propadlih režimov, drznemo sanjati o boljši in svobodnejši državi.

Tako bistrega, logičnega in etičnega zapisa od mladega novinarja ne bi nikoli pričakoval. Good job.