Če se prav spomnim, se strošek dela na enoto proizvoda zmanjša, če jih več proizvedeš (in seveda prodaš). Ker pa so naši vrlo pametni managerji nesposobni povečati prodajo, se seveda spravijo na najšibkejšega. Takim ljudem smo včasih rekli slabiči...

[tranzin]
Če se prav spomnim, se strošek dela na enoto proizvoda zmanjša, če jih več proizvedeš (in seveda prodaš). Ker pa so naši vrlo pametni managerji nesposobni povečati prodajo, se seveda spravijo na najšibkejšega. Takim ljudem smo včasih rekli slabiči...

***** Hribar Milič in tale gospod se vlačita po foteljih in jesta od državnih jasli
in vedno nekomu nekam silita. Slovenija ima razviti infrastrukturo, določen življenjski
standard, ki ni poceni, v primerjavi s sosednjo Avstrijo je razmerje med plačo in stroški življenja neprimerljiv. Zato ne vem, kako bi ta dva tipa sama živela na veliki
nogi, ljudem pa znižala plače ali jih zaposlovala za par ur po potrebi in jim tako onemogočila normalne življenjske razmere, življenje pod pragom revščine, morda počasi brez toaletnih pripomočkov, z manjvredno hrano, skratka, to kar privoščita sebi, po njuno ne pripada ostalim. V sosednji Avstriji ali Švici imajo pogodbe o zaposlitvi urejene, plače in prispevke izplačane in niso v bankrotu, za razliko od Slovenije, ki ima polno takih in drugačnih kvazi svetovalcev, nespososobe in skorumpiran management in nezainteresirano delovno silo in je vse pred propadom. Podjetja gredo kot gobe po dežju v stečaj, temu niso krivi faktorji, ki jih gospod našteva, ampak jahte, rezidence in razkošno privat življenje, ki si ga managerji privoščijo. Financirajo in donirajo, firme pa zakreditirajo in pripeljejo do absurda, tudi prodajajo brez razlike v ceni, samo, da prodajajo. Gre za osebno moralo slovenskega managementa, ki je ista kot v časih juge, kredit na kredit, le da so takrat lahko tiskali denar. Če bi ta gospod in Hribar Milič napisala, da bi sveži managerji, ve se da od zunaj, prišli v slovensko gospodarstvo, bi bilo upanje za nov zagon, to niso pravi izroki za oživitev gospodarstva.

Aleluja, ocitno so se nekateri zbudili, zaceli razmisljat o tezi prenekaterih navidezno nizkih vsakomesecnih racunckih, ki zelooooo obremenjujejo poslovanje. Rajsi tako, kot tekat pred poslom, kot pred drvecim tovornjakom. Ocitno je pri cloveku prisotno, da dokler ima zagotovljene vire prihodkov brezglavo likvidira vse racune, o svoji lastni ceni razmislja sele tedaj, ko do prihodkov pride s trdim delom.

Avtor omenja, da naša podjetja plačujejo precej višjo obrestno mero kot bolj razvite države.
Iz situacije v EU se čudovito vidi, da bi lahko bilo drugo ime za obrestno mero npr. strošek na zabitost naroda.
Bolj ko je narod in s tem ekonomsko okolje zabito ( saj je oblast vedno takšna kot si jo narod zasluži in tudi izbere ) višji je ta strošek - obresti.
Praksa odlično potrjuje to zamisel. Najvišje stroške na zabitost plačujejo Grki in celo Slovencem je jasno, da so s svojo balkansko mentaliteto in ogromnim javim aparatom sami krivi za to. Na žalost mi pridemo kmalu za njimi. Tu je še Italija, Španija, Portugalska... vse to so države z "balkansko" mentaliteto in močnimi ter zarukanimi sindikati.
To pomeni, da je prehod med razvitostjo in nerazvitostjo večinoma v glavah volilcev in dojemanjem ekonomskega okolja. Narodi, ki mislijo, da jim mora država plačati vse so pač revni, ker so intelektualno zaostali, saj ne razumejo, da morajo najprej dati iz svojega žepa v proračun in kasneje, ko to obdelajo sto tisoči javnih uslužbencev dobijo nazaj 20% tistega kar so dali. Namesto, da bi v žepih obdržali 100% in s tem denarjem razpolagali sami za storitve, ki jih potrebujejo z 10x manj javnih uslužbencev.
Ti sto tisoči javnih uslužbencev pa bi delali v gospodarstvu in tako ne samo prihranili državljanom gromozanske stroške za njihove plače ampak s svojim delo celo doprinesli enako razliko ( kot je bil prej minus ) v plus. To pomeni bistveno več denarja, ki bi krožilo med ljudmi in podjetji kar pa z drugimi besedami pomeni višji standard.

Zanimivo, da ste postavili stroške dela na prvo mesto. Tipično za nesposobne slovenske podjetnike in menedžerje, ki se gredo podjetništvo na račun izkoriščanja delavcev, namesto da bi se šli podjetništvo na račun posla.
V članku se omenja termin "redna zaposlitev". Avtorji članka bi lahko vedeli, da ta termin ne obstaja. To je izraz iz ulice. Obstaja samo zaposlitev za določen ali nedoločen čas.