Nekateri so naravo in družbo vzeli že leta 1990:

V prvi skupini so spopadi med antropogenimi proizvodnimi procesi in ekosistemi. Ti spopadi se redno končajo na škodo ekosistemov in se zaključijo s popolnim ali delnim uničenjem flore in favne na nekem prostoru ter z motnjami v kroženju elementov in spojin. Vrste so lahko ogrožene ali zmanjšane neposredno, ali pa posredno z uničevanjem njihovih prirodnih pogojev. Starc (5) to poimenuje degradacija okolja (kar je ožja opredelitev, kot je uveljavljena pri nas). V okviru te skupine konfliktov opozarja še na dejstvo, da človek ustvarja elemente in spojine na mestih, kjer se po prirodni poti ne morejo odstraniti in s katerimi “narava ne ve kaj bi”. Onesnaženost okolja opredeli kot stanje, ko zaradi človekove dejavnosti pride do osiromašenja ali do upadanja ekosistemskih aktivnosti, kritično onesnaženost pa kot stanje, ko se onesnaženi ekosistem znajde pred razpadom.

V drugo skupino Starc uvršča preplet antropogenih proizvodnih, neproizvodnih in potrošnih procesov v prostoru in času. Do takšnih prepletov prihaja na mestih zbiranja človekovih proizvodnih, infrastrukturnih in potrošnih dejavnosti. Razvoj teh treh dejavnosti je medsebojno pogojevan in v kolikor se nekje v prostoru preseže določen prag gostote, lokalni ekosistem odmre, izoblikuje se urbano -industrijski ekosistem, nakar vedno pride do časovnih in prostorskih prepletanj antropogenih procesov. Prej ali kasneje pride v mestih do razkoraka med povpraševanjem za prostorom in fizičnih možnosti njegovega izkoriščanja. Po tem, ko je prostor enkrat zavzet, se pojavlja tudi problem časa, ker bi se mnoge dejavnosti morale izvajati hkrati, kar običajno ni mogoče. V mestnih naseljih, katera naglo rasto, se namenska raba prostora ne more dovolj hitro prilagajati s tisto hitrostjo, kot se pojavljajo nove potrebe – to neizogibno vodi v razne omejitve, hrup, zgostitve in prepletanje mestnih funkcij, ki so v principu izključujoče. Ta spopad se izraža na dveh ravneh. Lokalno gre predvsem za notranje nesorazmerje v urbanem sistemu. Regionalno in širše pa gre za medsebojni spopad urbanih sistemov v naselbinskem omrežju.

Od tukaj:

radlek.si/2020/05/12...-potrebno/

Ob izgradnji dveh novih hidroelektrarn na avstrijski Muri smo lahko hvaležni ministru Vizjaku, ki je zbral pogum in predlagal zakon, ki je začetek konca nasilja, ki ga ekoteroristi izvajajo v Sloveniji. Vodni energiji Mure se ne smemo odpovedati, ta energetski vir bo narava delila s hidroelektrarnami.