Zakonodaja, kjerkoli, je nekakšna infrastruktura, ki nam okvire
življenja sporoča, zdravorazumska upanja za dejanja sprošča,
piscem le-te in vplivnim zakonodajalcem, od prepričljivih lobistov,
za zlate denarce, paragrafske luknje, kot markacijske znake, v
njej natančno, a zamaskirano določa; kdor jo, četudi v izrednih
razmerah, in v izkazanem (p)osebnem interesu, poljubno (z)maliči,
ustvarja zmedo, ki družbo dela nepravično, nedostojanstveno...
in, zakaj le, najbrž tudi osebno nesamozavestno, in bledo ?

Sodražan

V dobri veri delamo napake. Vsi, eni jih več, eni manj. Pravica je zelo malokrat skazica, ko oni, ki delajo najmanj napak, odločajo, sodijo.

Sistem je slab, ko ne zna ločiti med dobrimi in slabimi jabolki... še slabši, ko slaba jabolka napredujejo, postanejo vrhnja, zgled?

Komentatorji na tem forumu, zaslepljeni s politično barvo, ne razumejo in če jim jaz ne morem pomagati razumeti, jim bo kdo drug. Morda. Upanje...

Zakon je postava in kako le ta izgleda, če jo pisec ukrivlja, maliči, morda ne razume najbolje? V zagovor mu lahko rečem le: Če si v dobri veri pisal ukrivljeno postavo, naj ti bo oproščeno...

... ker ubogim računovodkinjam marsikod ne bo, če se bodo motile in z nehoteno napako ujezile jeznorite stranke in inšpektorje.