No, dobro jutro Finance. Kako to, da se samo-deklarirano liberalno-ekonomsko novinarstvo ne poglobi v »tajno« stvarnost javnega pooblastila? In v morebitno okvaro mehanizma neodvisnosti revizorstva, ocenjevalstva ter računovodstva?


Med vzroki za morebitno okvaro revizorstva in ocenjevalstva je lahko, da se akterji v navzkrižju interesov združujejo v enotni točki vzvoda. Takšen vzvod je v Zakonu o revidiranju. Prvo verzijo tega zakona (ZRev) je v to državo spravila Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Z zakonom pa se je več strokam, ki so v navzkrižju interesov, raz-delilo javno pooblastilo, hkrati pa ustanovilo enotno točko – [Slovenski] inštitut za revizijo. Podobno je v zakonu vse do danes – ZRev-2. Toda različne stroke, ki imajo ob enotni točki vzvoda – inštitutu, podeljeno zakonsko javno pooblastilo iz ZRev-2, so v navzkrižju interesov:

 Eno navzkrižje je znotraj narave slehernega nadzornika, ki je dvojna. Po eni strani gre za javno pooblastilo za kontrolo poštene in resnične vrednosti dogodkov. Po drugi strani pa so tudi nadzorniki sami ekonomski akterji. Nadzornik je v navzkrižju interesa nadzora in interesa doseganja svojega dohodka na trgu. Pri oligopolu stranke se stranke lažje tajno sporazumejo in po-kupijo »nadzorstveni odpustek«, tako da pri z nadzornikom povezanih osebah naročijo različne tipe storitev.
 Drugo navzkrižje je med nadzorstvenimi strokami samimi – računovodstvo, revizorstvo, notranje revizorstvo in ocenjevalstvo. Na primer pooblaščeni revizor je z ostalimi v navzkrižju, saj naj skrbi (tudi) za kontrolo izdelkov računovodje, notranjega revizorja in cenilca.
 Nadaljnje navzkrižje je med nadzorstvenimi in pa svetovalno-zastopniškimi strokami – npr. davčno svetovanje in poslovno-finančno svetovanje. Tudi slednje imajo v obsežnih podlagah ZRev-2 in pod-zakonskih aktov Slovenskega inštituta za revizijo javno pooblastilo. Ter imajo enotno točko vzvoda – Slovenski inštitut za revizijo. Te razmere lahko učinkovito omogočajo tajne sporazume tudi na trgu zastopniško-svetovalnih strok.

Gornje razmere lahko omogočajo vzpostavitev monopola »določenih ljudi«.

Mehanizem »poštenja in resnice« ekonomskih dogodkov v tej državi pa lahko – usahne.

Kako to, da se liberalno novinarstvo, glede na neugodno izkušnjo monopola te države, ne poglobi v zakonodajno gradivo ZRev-3.

V obrazložitvi predloga ZRev-3, ki je od 24. 4. 2016 v obravnavi pri Ministrstvu za finance otiroma od 6. 10. 2016 dalje pri Vladi Republike Slovenije (Predlog Zakona o revidiranju in ocenjevalstvu (EVA: 2016-1611-0002) – prva obravnava), se sicer predlagatelj samo-deklarira za odpravo okvare nadzorstvenih strok: »Glede na to, da je veliko bank med letoma 2007 in 2009 razkrilo velike izgube bilančnih in zunajbilančnih postavk, državljani in vlagatelji težko razumejo, kako so lahko revizorji svojim strankam (zlasti bankam) za navedena obdobja predložili ugodna revizijska poročila. Med vlagatelji so se pojavili dvomi o verodostojnosti in zanesljivosti revidiranih računovodskih izkazov bank, drugih finančnih institucij in javnih družb. […] Poleg tega se je kot sistemsko tveganje izpostavilo visoko koncentracijo trga – dejanske prevlade štirih revizijskih družb in pomanjkanje izbire revizijskih družb, ki izhaja iz visokih ravni koncentracije.«

Toda v daljnem 168. členu predloga ZRev-3 je določilo, ki omogoča stari vzvod. Tam je poskrbljeno za javno pooblastilo, po katerem lahko Slovenski inštitut za revizijo združi stroke v enotno točko, »če ga za to pooblasti [!] Agencija«. Kot pooblaščeni bo inštitut (in pa njegova zveza) lahko še naprej točka, v kateri se hkrati:
– »lahko, če ga za to pooblasti Agencija, organizira strokovna izobraževanja za pridobitev naziva pooblaščeni revizor ali pooblaščeni ocenjevalec;
– lahko, če ga za to pooblasti Agencija, organizira strokovna izobraževanja, z zaključkom katerih je izpolnjena dolžnost stalnega izobraževanja;
– določa strokovna znanja in izkušnje, potrebne za pridobitev strokovnega naziva preizkušeni notranji revizor, preizkušeni računovodja, preizkušeni poslovni finančnik, preizkušeni revizor informacijskih sistemov, preizkušeni davčnik;
– organizira strokovno izobraževanje, izvaja preizkuse strokovnih znanj in izdaja potrdila o strokovnih znanjih za pridobitev strokovnih nazivov iz prejšnje alinee;
– opravlja druge naloge, določene z zakonom oziroma statutom Inštituta.«

Tabu tega silovitega javnega pooblastila primeroma ponazarja naslednje:
1. Ne-poglobljeno vprašanje novinarjev v prispevku Kdo dopušča napihnjene bilance (2012): »ali Deloitte lahko delničarjem Gorenjske banke zagotovi, da vrednotenje Save in drugih naložb ni prenapihnjeno«. In samozavestno ne-poglobljeni odgovor s strani hkratnega (!) pooblaščenega revizorja Gorenjske banke in Save, ki je navrgel le: »Delnica Save je vrednotena na podlagi cenitve pooblaščenega cenilca.«
2. Samozavestno ne-poglobljeni odgovor Banke Slovenije leta 2014 v Sporočilu za javnost O odločbah o izrednih ukrepih (gre za odgovor BS na javni očitek v članku Vse igre našega striženja s strani Tadeja Kotnika, poznanega prvopodpisanega izbrisanega imetnika podrejenih bančnih obveznic v ravnokar ustavnosodno razsojeni zadevi številka U-I-295/13): »Banka Slovenije torej ni določila višine izgube v primeru stečaja posamezne banke, kot se namiguje v javnosti, ampak je to oceno izdelal neodvisni cenilec, kot to določa zakon. […] Do vprašanja glede morebitnih nepravilnosti pri izdelavi finančnih izkazov za leto 2012 se morajo v prvi vrsti opredeliti predvsem revizorji in cenilci ter Agencija za javni nadzor nad revidiranjem.«