Spet bomo dobili en pičkin dim.

[0513ANITO]
Spet bomo dobili en pičkin dim.

Pri tej temi je to vsaj malo vsebinsko povezano.

[0513ANITO]
Spet bomo dobili en pičkin dim.

In saje.

Koliko novih hiš pa sploh ima dimnike, glede na vse večjo popularnost TČ? Ali plinske peči potrebujejo klasični dimnik?

Te dve gospe so spet nasipale pesek v oči uporabnikom. Zakon res predvideva, da si bomo sami izbrali dimnikarja, vendar je še veliko neznanega. Pustile so si prazen prostor, da bodo podzakonski akti sprejeti šele po šestih mesecih uveljavitve zakona. Podzakonski akti so pa bistvenega pomena saj določajo ceno storitev in številne nepotrebne storitve. Cene storitev so pa skrite v načinu izračuna in se bodo po tem zakonu povišale za 100%. Osnovna dimnikarska dejavnost to je čiščenje dimnikov in peči je v tem zakonu postavljena šele na tretje mesto. Na prvo mesto pa so postavljeni nepotrebni pregledi zračnikov tudi tistih kjer ni kurilnih naprav in meritve dimnih plinov. To so storitve, ki dimnikarjem prinašajo največje zaslužke, nimajo pa nobenega vpliva na požarno varnost. Lastniki nekaterih večjih dimnikarskih podjetij so tudi občine, SDH in celo ZPIZ. Kaj imajo tile s požarno varnostjo? Nobena država v Evropi nima meritev dimnih plinov na malih kurilnih napravah, ker to spada v delo serviserjev, ki so tudi strokovno usposobljeni.

PRIPOMBE NA ZAKON O DIMNIKARSKIH STORITVAH-2016
Splošne pripombe:
Predlog zakona ne ustreza osnovnem namenu in cilju » varstva okolja, varstvu javnega zdravja, požarne varnosti, varstvu premoženja ljudi in energetski učinkovitosti malih kurilnih naprav ( v nadaljevanju« javni interes«) . Pred vsem zato, ker kot edinega akterja za dosego cilja javnega interesa v tem predlogu zakona obravnava samo dimnikarske storitve. Za dosego izboljšanje« javnega interesa«, pa imajo lastniki kurilni naprav in pooblaščeni serviserji bistveno večji vpliv. Lastniki malih kurilnih naprav so obravnavani, le kot tržna niša za dimnikarske družbe. Velika pomanjkljivost zakona je, da ne predvideva kazalce kako spremljati cilje javnega interesa in učinkovitost predvidenega zakona zato je to samo farsa za javnost. Neustrezno predvideva obračunavanje dimnikarskih storitev. Predlog zakona je finančno zelo zahtevan , tehnično in pravno nedorečen, ekonomsko in socialno ne ustrezen.
1. Prelog zakona je popolnoma nedorečen in dopušča vladi in odgovornemu ministru, da določene akte za delovanje zakona pripravi v šestih mesecih po sprejetju tega zakona ( glej prehodne in končne določbe). Po drugi strani piše, da zakon začne veljati s 1. januarjem 2017 razen…..?. To je pravno ne vzdržno, saj se ne ve kaj se skriva izza tega zakona v še ne pripravljenih aktih. Zakon ne more veljati pogojno. Totalna zmeda. Pravne dikcije zakona ne morem ocenjevati , saj zato nisem usposobljen. Kljub temu sem prepričan, da prekomerno posega v moje ustavne pravice o pravici do premoženja in nedotakljivosti osebne lastnine.
2. Pri branju in razumevanju tega predloga zakona se ne moreš znebiti občutka , kot da ga je pripravila dimnikarska sekcija , oziroma dimnikarske družbe in ne Ministrstvo za okolje in prostor, saj so nosilci dejavnosti dimnikarske družbe in ne samostojni dimnikarji obrtniki. Po dikciji tega zakona samostojni dimnikarji ne bodo mogli samostojno opravljati dimnikarske dejavnosti, temveč ,le preko neke dimnikarske »združbe«, kar bistveno vpliva na ceno uslug. Iz tega stališča predlog zakona ni primeren niti za javno obravnavo, kaj šele za na daljne postopke in bi ga bilo potrebno takoj umakniti iz javne obravnave.
3. V predstavitvi zakona v javnosti se namerno zavaja javnost, da si bojo lastniki malih kurilnih naprav lahko izbirali dimnikarje, kar niti slučajno ni res in je ne dopustno. Navedeno je, da je lastnik male kurilne naprave dolžan izbrati dimnikarsko družbo, ni pa navedeno, kaj bo , če jo ne bo izbral?
4. Že večkrat smo vas opozorili, da je nadzor ( pregledi) nad malimi kurilnimi napravami in njim pripadajoča oprema javni interes in bi ga morale opravljati inšpekcijske službe ali gasilci in, da dimnikarji nimajo formalne izobrazbe, da bi to lahko opravljali. Dimnikarji bodo po tem zakonu nadaljevali z današnjo prakso, ko rajši pregledujejo, kot ometajo dimnike, zato imamo toliko dimniških požarov. Na sploh bi bilo potrebno omejiti dimnikarske storitve samo na dimnik, ker je čiščenje male kurilne naprave je čisto ekonomska kategorija in ne ogroža nikogar.
5. Zakon preveč poudarja vodenje evidenc, ki so ne koristne in ničemur ne služijo, Praktično bi bilo veliko koristneje, da vsaka mala kurilna naprava ima svojo knjižico in se bi v njo vpisovala obvezna vzdrževalna dela , med katere sodi tudi ometanje dimnikov. Knjižico bi moral hraniti lastnik kurilne naprave in jo ob periodičnih ali izrednih pregledih ( predlog na vsaki 6 let) morali pokazati požarnemu inšpektorju, da bi lahko ocenil ali je naprava ustrezno vzdrževana. Ravno tako bi prve preglede moral opravljati požarni inšpektor. Vse druge evidence so neproduktivne in nepotrebne. Zakon od dimnikarjev zahteva, da so nekakšni kurirji za inšpekcijske službe, ki so se razvadile, da čakajo v pisarnah na prijave, pa še takrat se izogibajo odgovornosti. Zato so neučinkoviti in se samo izgovarjajo, da jih je premalo.
6. Zakon sploh ne opredeljuje kaj so to male kurilne naprave, temveč se sklicuje na drugi zakon brez številke in člena. Izgleda kot, da niti vam ni jasno kaj so male kurilne naprave in ste se tako izognili definiciji.
7. V 26. Členu opisujete zahteve za male kurilne naprave in se sklicujete na določila proizvajalca, ki med drugim za plinska trošila zahtevajo, da v te naprave sme posegati, le pooblaščena oseba, vi pa z zakonom dovoljujete dimnikarjem posege v te naprave, kar si je nasprotujoče . Izjava o skladnosti in uporabi plinski trošil je vezana na spoštovanje navodil o vzdrževanju, kar vi z zakonom ne spoštujete. Plinske male kurilne naprave in tudi vse druge male kurilne naprave za katere se po navodilih proizvajalca dovoljuje poseg samo pooblaščenim osebam bi morale biti izvzete iz tega zakona .
8. V osnovi je popolnoma terminološko napačno izbran izraz in pojmovanje »Licence«. V tehničnem pojmovanju lahko licence za vzdrževanje nekih naprav izdaja, le proizvajalec določenih naprav. Nedvoumno je, da je čiščenje malih kurilnih naprav del vzdrževanja poseg v napravo . MOP bi lahko izdajal, le dovoljenje posameznim dimnikarjem, za ometanje dimnikov. Pa tudi tega ni potrebno, saj poklicni dimnikarji že z osnovnim poklicnim izobraževanjem pridobijo osnovna znanja za čiščenje dimovodnih površin. Za čiščenje bolj zahtevnih kurilnih naprav, pa si bi morali pridobiti znanja pri proizvajalcu posameznih kurilnih naprav na osnovi, česar bi pridobil tako imenovano »Licenco«. V praksi se dogaja, da dimnikar ne zna niti odpreti kurilne naprave in zato nima predvidenega orodja. Dimnikar za svoje delo potrebuje samo obrtno dovoljenje tako kot vsi drugi obrtniki .
9. Predvideni periodični preizkusi znanj so povsem nepotrebni in ničesar ne izboljšujejo. Izza tega se skriva dejstvo, da si želi dimniška sekcija zagotoviti delo in honorar. Za čiščenje dimnikov ni potrebnega periodičnega preizkušanja znanja. Za ostale naloge dimnikarji nimajo ustrezne formalne izobrazbe.
10. Ponovno so predvidene meritve emisij dimnih plinov s strani dimnikarjev, kot samostojna naloga. Osnovne in same meritve mora po navodilih proizvajalca kurilne naprave praviloma narediti serviser kurilne naprave, ki istočasno v regulira kurilno napravo na najbolj optimalno zgorevanje in v dopustnih mejnih vrednostih. Periodične meritve ravno tako izvaja serviser kurilne naprave enkrat letno pri servisiranju. Samo v primeru če bi dimnikar pri čiščenju dimnika opazil preveliko « zasajanost» bi lahko opravil kontrolo zgorevanja in v kolikor bi te odstopale od mejnih vrednosti bi kontrolo zgorevanja moral plačati lastnik kurilne naprave v nasprotnem primeru, pa bi stroške kontrole zgorevanja, moral pokriti dimnikar sam. Na tak način bi bili lastniki kurilnih naprav stimulirani, da opravljajo redne letne servise. S tem bi najhitreje dosegli racionalno rabo energije, zmanjšali emisije dimnih plinov, ki vplivajo na zdravje ljudi izboljšali tudi druge cilje javnega interesa.
11. Cenik dimnikarskih storitev je predviden po posameznih nalogah in normativu časa, kar bo zelo slabo vplivalo na kakovost dimnikarskih storitev in javni interes. Pravično bi bilo, da se taka dela obračunavajo po vloženem času in predvideni urni postavki, saj gre za zelo različne kurilne naprave po konstrukciji in velikosti ( male kurilne naprave so do 1Mw). Predlagan način obračunavanja bo še manj razumljiv za večino lastnikov kurilnih naprav in je skrit način podražitve, ki je že sedaj oderuški. Povsem nepotrebno je, da se MOP ukvarja z normativi časa. To je vendar stvar dimnikarstva in njihovih združenj.
12. Glede nato, da imajo dimnikarji od štirih javnih interesov vpliv, le na požarno varnost, bi bilo logično in pravilno, da so za svoje delo tako tehnično kot inšpekcijsko odgovorni samo požarni inšpekciji.
13. Povsem nesprejemljiva je kaznovalna politika, ki predvideva kazen 100 EVR. za lastnike malih naprav kurilnih, če ne zagotovijo pravočasno čiščenje, pregled in meritve na malih kurilnih naprav. Kazen je nesorazmerna teži prekrška in lastnike malih kurilnih naprav prepušča na milost in ne milost dimnikarskimi združbam. To izgleda tako, kot, da bi policija kaznovala vsakega voznika motornega vozila, ki se bi pojavil na cesti. Pravilno bi bilo, da se kaznuje samo v primeru, ko se zgodi prekršek na primer, ko pride do dimniškega požara in je lastnik kurilne naprave opustil zahteve vzdrževanja dimnika in kontrolo zgorevanja. To se bi dalo ugotoviti iz knjižice o vzdrževanju naprave. Po tem zakonu bomo kaznovani vsi lastniki malih kurilnih naprav, ki smo se odločili za okolju bolj prijazne plinske peči in vsi lastniki tehnično popolnejših kurilnih naprav v katere po navodilih proizvajalca sme posegati, le pooblaščena oseba. To je prava katastrofa. To potrjuje mojo ugotovitev, da je izdajanje licenc s strani upravnih enotah neprimeren in nepotreben postopek in, da licence lahko izdaja samo proizvajalec določene opreme.
14. Stroškovno je zakon popolnoma nesprejemljiv glede stroškov zaradi novih zaposlitev in potrebe po nadgradnji in vzdrževanju informacijskega sistema. Ne vem , kako se tega ne zavedate?. Vedno se vendar moramo vprašati, kaj bomo z neko spremembo pridobili. Ali niste nikoli delali v gospodarstvu? Če seštejemo vse stroške ( nove zaposlitve, nadgradnja in vzdrževanj informacijskega sistema , zbiranje in vodenje nepotrebnih podatkov, izdajanje licenc ) lahko ugotovimo, da bi s tem denarjem lahko pokrili vse stroške pregledov, ki so velik razlog za nezadovoljstvo. Neodgovorno je, da si izmišljate vse mogoče in nemogoče stvari na račun lastnikov malih kurilnih naprav, ki jim v tem postopku niste omogočili, da bi pri tem sodelovali. V tej težki situaciji, ko ni denarja za policijske plače, tudi ostali javni uslužbenci imajo mizerne plače, država ima nepredvidene stroške za begunce je povsem neodgovorno obremenjevati državni proračun, ki na koncu to plača davkoplačevalec . Predlagatelji tega zakona bi največjo korist državi naredili, da bi se sami izločili iz tega postopka.
Zaključek:
V podrobnosti posameznih členov zakona se nisem spuščal, ker se v osnovnih izhodiščih z navedenim zakonom ne strinjam, ker je ne potreben in ga v celoti zavračam.
Na vse zgoraj naštete pripombe je bilo MOP neštetokrat v predhodni fazi že obveščeno.
Iz vsega zgoraj navedenega je navedeni predlog zakona potrebno zavrniti in dimnikarsko dejavnost prepustiti tržni dejavnosti. Dimnikarska pooblastila bi bilo potrebno omejiti samo na dimnike, meritve emisij prepustiti serviserjem, in preglede požarnemu in okoljski inšpekciji.

1. ZAKON NI SKLADEN Z USTAVO RS IN POGODBO O DELOVANJU EU

Nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič je leta 2013 v analizi »Ustavnopravne podlage za izpodbijanje ustavnosti zakona o varstvu okolja glede dimnikarske dejavnosti in za spremembo tega zakona« navedel številne kršitve človekovih pravic: nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave), varstvo zasebnosti (35. člen Ustave), pravica do doma (8. člen EKČP) in mirnega uživanja lastnine (1. člen Protokola št. 1 k EKČP), varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave), razumno pričakovana zasebnost in splošna svoboda ravnanja v povezavi z načelom sorazmernosti, svobodna gospodarska pobuda (74. člen Ustave), pravica do ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev po 49. členu in 56. členu Pogodbe o delovanju EU. Predlog nove dimnikarske ureditve teh kršitev ne odpravlja. Podana je ustavna presoja. Na odločitev Ustavnega sodišča še čakamo.

V zakonu ni navedena niti ena pravice uporabnika – lastnika kurilne naprave, temveč so v 18. členu navedene le dolžnosti, ki jih uporabnik »mora« izpolniti, sicer bo kaznovan.

Zakon tudi ni usklajen s Pogodbo o delovanju EU in predpisi EU. Predvideva, da si uporabnik »mora« izbrati dimnikarsko družbo, država pa določa cene storitev in predpisuje vsebino dela. Poleg tega nobena direktiva EU ne zahteva rednih letnih pregledov in meritev emisij dimnih plinov iz vseh kurilnih naprav. Zaradi učinkovitosti naj bi se na osnovi direktive EU pregledovali kotli nad 20 kW. Zaradi požarne ogroženosti pregledujejo v Avstriji objekte na 5, 9 ali 15 let, glede na oceno ogroženosti objekta, v Nemčiji pa praviloma dvakrat v sedmih letih.

2. ZAKON SE BISTVENO NE RAZLIKUJE OD SEDANJE UREDITVE

Zakon sicer ukinja lokalni monopol, v pretežni meri pa zadržuje veljavno ureditev, za katero je značilen predvsem prekomeren obseg obveznih dimnikarskih storitev, poseganje v zasebnost in nedotakljivost stanovanja, obdelovanje osebnih podatkov potrošnikov brez izkazanega zakonitega interesa ter samovoljno (enostransko) ravnanje izvajalcev dimnikarskih storitev, ki vsiljujejo izvedbo storitev in zahtevajo celo plačilo stroškov zavrnjenega izvajanja storitev, ne da bi imeli izkazan obstoj naprav, na katerih bi storitve lahko izvajali.

Obrazložitev Zakona ostaja na ravni posplošenega in nedokazanega zatrjevanja, da se s sistemom obvezne dimnikarske službe uresničuje cilje, kot so predvsem požarna varnost, varnost zdravja in premoženja ljudi ter varstvo okolja. Nikjer niso navedeni konkretni podatki, ki bi na podlagi desetletnih izkušenj z delovanjem obvezne dimnikarske službe dokazovali obstoj vzročne zveze med obvezno uporabo storitev službe in npr. manjšim številom požarov, manjšo škodo, ki je posledica požarov, ali denimo znižanjem koncentracije prašnih delcev v zraku. Nekateri podatki kažejo celo nasprotno. Število dimniških požarov se je v zadnjih desetih letih bistveno povečalo.

Ministrstvo se pogosto sklicuje na vsebnost trdih delcev MP10 v ozračju, nima pa nobenih dokazov, da so male kurilne naprave največji onesnaževalec s temi delci, saj so bistveno večji onesnaževalci promet, termoelektrarne, industrija in drugi.

3. MINISTRSTVO ŽALI LASTNIKE KURILNIH NAPRAV

Ministrstvo za okolje in prostor trdi; »da je stopnja osveščenosti in odgovornosti uporabnikov dimnikarskih storitev na relativno nizki ravni. Uporabniki dimnikarskih storitev se namreč še niso ozavestili, da so dimnikarske storitve (letni pregledi, potrebno čiščenje in meritve emisij) nujne in neobhodno potrebne za njihovo in splošno varnost, kot tudi ne odgovornosti v zvezi s tem«. Ta trditev ni resnična in žali lastnike malih kurilnih naprav, saj velika večina skrbi za svoje naprave, jih redno čisti in servisira ter zamenjuje za učinkovitejše.

4. LOČITI JE POTREBNO DIMNIKARSKE STORITVE OD PREGLEDOV IN MERITEV

Dimnikarska služba je ena izmed obrtnih dejavnosti, ki se lahko svobodno izvaja na prostem trgu. Država ne sme omejevati pravice svobodne izbire izvajalca, ne sme določati vsebine dimnikarskega dela ali cen. Lastnik kurilne naprave ima pravico, da sklene ustno pogodbo z dimnikarjem o storitvah in ceni storitev, pričakuje pa tudi, da mu dimnikar svetuje, kako pravilno uporabiti naprave. Zakon predvideva nasprotno, da si uporabnik »mora« izbrati dimnikarsko družbo in določa dimnikarske storitve, preglede in meritve, ki jih »mora« lastnik sprejeti po nalogu dimnikarja. Poleg tega država tudi predpisuje cene storitev.

Meritve emisij dimnih plinov in razni pregledi ne sodijo v delo dimnikarske službe. Gre za kontrolno funkcijo, ki je ne more učinkovito opravljati tisti, ki izvaja dimnikarsko službo temveč jo lahko opravlja le nekdo, ki ima javna pooblastila. Zakon je mešanica tržnega (prosta izbira dimnikarske družbe) in državno reguliranega sistema (določanje vsebina dela, cene, itd). Meritve opravljajo po potrebi pooblaščeni in strokovno usposobljeni strokovnjaki - serviserji, ki praviloma tudi sodelujejo pri montaži teh naprav. Preglede pa naj opravlja obstoječa požarna inšpekcija RS. Zakon sicer predvideva razpršeno odgovornost, saj določa, da so za izvajanje zakona odgovorne kar tri inšpekcije: tržna, okoljska in požarna. Praksa je dokazala, da doslej ni bila učinkovita nobena.

Redne letne preglede in meritve emisij ne zahteva nobeden predpis EU. Gre za sistem, ki dimnikarjem v imenu države omogoča pridobivanje visokih dohodkov za lasten račun. Poseben primer je nepotrebno finančno izčrpavanje lastnikov stanovanj v večstanovanjskih enotah, saj se opravljajo redni letni pregledi nedelujočih dimovodnih naprav in zračnikov. Pregledi in meritve, ki so jih doslej izvajali dimnikarji, niso z ničemer prispevali k zmanjševanju dimniških požarov, varovanju človekovega zdravja in niso vplivali na okolje.


VCP Dimnik – enota Posavje in DOMtim

Zadeva: Pripombe na predlog zakona o dimnikarskih storitvah

1. Izvajanje meritev:
V predvidenem »novem« zakonu se še vedno vztraja pri izvajanju meritev, ki naj bi jih opravljali dimnikarji. Iz lastnih izkušenj in izkušenj posameznih strank je ta postavka v obsegu predvidenih del dimnikarja le postavka, ki v ničemur ne prispeva k večji varnosti pri uporabi kurilne naprave, zagotavljanju v višjega izkoristka... Bistven vpliv ima le pri večjem računu za lastnika male kurilne naprave.

Redno servisiranje male kurilne naprave izvajajo pooblaščeni serviserji, ki izvajajo potrebne meritve in eventualno potrebne spremembe v sistemu zgorevanja energenta v mali kurilni napravi. Seveda se te meritve lahko opravljajo le pri določenih pogojih obratovanja male kurilne naprave – v času ko so ustvarjeni ustrezne temperaturni v ogrevalne sistemu/napravi. To dimnikarjem ni povsem samoumevno, tako celo posegajo v krmilni sistem naprav in posledično slabšajo delovanje sistema!

Sicer je jasna definicija: Postavitev in obratovanje malih kurilnih naprav se mora izvajati po navodilih proizvajalca (ki jasno določa servisiranje in meritve le pooblaščenemu serviserju!)

2. Meritve emisij iz malih kurilnih naprav kurjenih z lesno maso - drvmi?
V kateri fazi zgorevanja:
• ali v fazi začetnega vžiganja,
• ali v fazi sušenja drv in začetka gorenja glavnine drv v kurilni napravi,
• ali v fazi intenzivnega gorenja posušenih drv
• ali v zaključni fazi tlenja
• in kako se ocenjuje emisija iz posameznega lesa – bukev, jesen, smreka..,.?
• ali emisija iz sekancev ali lesnih pelet, ki so različne kvalitete – glede na vrsto lesa, uporabljeno za sekance ali pelete?
Novi kotli - male kurilne naprave- za kurjenje lesne mase drv/polena, so vsi opremljeni z oznako »CE«. Verjetno ta oznaka pomeni, da so bili v ustreznih laboratorijih preizkušeni in da dosegajo zahtevane parametre za kvalitetno zgorevanja predvidenega energenta. Kaj naj k temu prispeva dimnikar z izvajanjem meritev emisij ? Poseg naj izvaja le na čiščenju dimnika, kar je primarni namen te »javne službe«! Samo kurilno napravo pa že tako vsak uporabnik redno čisti, saj je to v njegovem interesu pri redni dnevni uporabi!

3. Evidenca vpis v kataster kurilnih naprav - poglavje VII -21. člen – evidence !!
Po predlogu zakona ni jasno definirana odgovornost:
- je vpis v register že zadosten pogoj za redno »servisiranje« s strani koncesionarja dimnikarja!?
– kdo mora naročati dimnikarske usluge

Resničen primer: Koncesionar dimniških storitev v Kranju, je izvedel prvi pregled in vpis v register kurilnih naprav za večstanovanjski objekt – montaža treh plinskih kotlov v kaskadnem sistemu. V tem objektu je redno pregledoval zračnike – kotlov pa deset let ni pogledal. Še manj dimnika. Tako se je v dimničnem sistemu nabralo toliko oblog, da se je presek dimnika zmanjšal – posledično sta dva kotla v fazi vžiganja eksplodirala! S strani koncesionarja je bil kot edini krivec določen »hišnik«, ki ni naročil pregleda – ki tudi ni naročil pregleda zračnikov, pa jih je koncesionar v tem istem objektu redno izvajal in zaračunaval!!

4. Obračun dimnikarske storitve:
Predlog obračuna je nepregleden, obremenjen s številnimi nejasno definiranimi »aktivnostmi«, ki jih uporabnik ne more kontrolirati. Sicer se v predlogu zakona navaja da bo točna definicija podana šele po sprejetju zakona, da mora imeti dimnikar koncesionar cenik…. Kaj bo zapisano v tem dopolnilu: > kar bo zahteval dimnikarski lobi, ki se prednostno posveča le administrativnemu servisiranje uporabnika ob najvišjih možnih računih.
Pošteno bi bilo le obračunavanje celovite usluge z upoštevanje porabljenega časa za opravljeno delo. Predlagana cena ure dela/storitev je visoka (25,2€ neto + DDV = ca 30,74€) in lahko pokriva celotno področje posameznih posegov.

Če že mora biti cenik: mora biti jasen, brez vsakih formul in posebnih izračunov;
tako kot so cene za ostale storitve in izdelke!! Cenik mora biti jasno predložen in zajet že v fazi sprejemanja zakona, ne šele po sprejetju zakona!

5. Čiščenje mali kurilnih naprav in … protikorozijska zaščita površin za čiščenje se opravi po naročilu uporabnika dimnikarskih storitev.
Dodatna dejavnost dimnikarja…- strokovni izpit....?

6. Zagotavljanje osnovnih pogojev:
Še en primer - dejansko stanje: Koncesionar dimnikar redno letno – najmanj dvakrat kontrolira stanje male kurilne naprave. Pri tem ne ugotavlja nikakršnih nepravilnosti. Ko pa se montira nova mala kurilna naprava, kot nadomestilo za staro iztrošeno, isti dimnikar ugotovi več »neskladnosti« pri obstoječem stanju!?

Pa je vsa desetletja pregledoval isti sistem! Ali je bil uporabnik male kurilne naprave potem vsa desetletja le pohlevna ovca, ki se je pustila striči ali pa je koncesionar le pobiral «prostovoljne prispevke« za »strokovno opravljeno« delo??

7. Pogoji za opravljanje dimnikarskih storitev (7. Člen)
V definiciji izvajalca je potrebno jasno zapisati in dopolniti:
»Dimnikarska družba ali dimnikar posameznik kot s.p.«

Ne vidim nikakršnega razloga, da lahko dimnikarsko dejavnost opravljajo le družbe in ne tudi samostojni podjetnik! To je kršenje osnovnih načel demokratične družbe!