Vsaj teoretično obstaja možnost, da bi me nekdo z zelo zelo močnimi argumenti še lahko prepričal o upravičenosti subvencij za določene vrste hrane kot strateške dobrine. Popoln absurd pa je subvencioniranje vinskih pridelovalcev. In to sploh ne z zanemarljivimi vsotami - od 20.000/25.000 EUR za manjše slovenske pridelovalce pa do skoraj 1.000.000 EUR za večje.

Izpostavil sem samo najbolj absurden del tovrstnih subvencij. Človek bi pričakoval, da bodo najboljši primerki slovenskih vin v sami svetovni špici in da si bodo predstavniki vinskih publikacij VN/IWC, BH in WA kar podajali kljuko pri slovenskih vinskih pridelovalcih in njihova vina zasipali z najvišjimi ocenami.

Poznam. Če se ne motim, je informacija malce zavajujoča, saj njihovih vin ni ocenjeval RP osebno ampak Jeb Dunnuck, ki je pri WA odgovoren za ocenjevanje vin z JV dela Francije. Kljub temu čestitke za odlične ocene.

Je pa dejstvo, da resnejše svetovne vinske publikacije ne kažejo prav dosti zanimanja za redno ocenjevanje slovenskih vin. Vina iz sosednje Furlanije in avstrijske Štajerske se precej pogosteje znajdejo v teh publikacijah. Takšno ocenjevanje je torej prej izjema in še to v določeni navezi (recimo Krutzler in Marof ter C. Gros/Chateau de la Negly in Santomas). Meni dosti bližji in relevantnejši IWC oziroma Tanzer, ki je z ocenami precej bolj konzervativen, ni dosedaj ocenil še nobenega slovenskega vina.

Furlanija in avstrijska Štajerska niti nimata toliko daljše tradicije resnega pridelovanja vin. Zato sem ju tudi namenoma omenil. Če se je v Sloveniji resno začelo po osamosvojitvi v začetku devetdesetih, se je v prej omenjenih pokrajinah maksimalno cca 10 let prej. Imam občutek, da bi lahko bili naši vinski pridelovalci podjetnejši in bolj organizirani.

Mimogrede, WA ima človeka posebej zadolženega za bolgarska in grška vina.