Če ne bodo v zakon vključili meril po katerih ne bo le najnižja cena kot edino merilo, potem zakona nima smisla spreminjati. Najnižja cena, kot edino merilo, pomeni stečaje dampinških ponudnikov, pomeni ne plačene delavce in pomeni slabo kvaliteto izvedbe. V preteklosti smo zaradi tega utrpeli veliko škodo. Pa saj ta gostobesedni minister tega ne razume.

Problem je v tem, ker je javnega naročanja preprosto preveč in dobrih rešitev ni, so pa boljše. Privatiziramo vsa državna podjetja in država ostane lastnik le nekaj manjših bolnišnic, 100 namesto 800 osnovnih šol, ene univerze brez ugleda...torej vse gospodarske javne službe so na trgu, privatizirane ali v koncesijo dane...Novega zakona o javnih naročanjih skoraj ne bi niti rabili.

Če je edini kriterij najnižja cena, potem je brez veze izločat najnižjo - dumpinško ponudbo. V glavnem kriterij najnižje cene sili ponudnike v podn cene, ki škodijo vsem. Sicer pa to ni edini problem. Problem neizbora naugodnejšega ponudnika še vedno obstoji s ponovitvijo razpisa. Tako, da je problem korupcije, tveganje zanjo še vedno prisotno.
Veliko projektov je zaradi takšnih kriterijev obviselo v zraku, nedokončani in povezani tudi z vračanji sredstev. Občinskih in državnih. Izvajalci uspešni na razpisih so se elegantno stegnili. Resni ponudniki pa so ostali brez dela, ki bi ga zagotovo končali. Ampak to je stvarnost, ki jo producira tudi omenjeni zakon in praksa njegovega izvajanja. Bi še lahko, pa je brez veze in je povedano že dovolj. Lep dan.

[FIN-311684]
Problem je v tem, ker je javnega naročanja preprosto preveč in dobrih rešitev ni, so pa boljše. Privatiziramo vsa državna podjetja in država ostane lastnik le nekaj manjših bolnišnic, 100 namesto 800 osnovnih šol, ene univerze brez ugleda...torej vse gospodarske javne službe so na trgu, privatizirane ali v koncesijo dane...Novega zakona o javnih naročanjih skoraj ne bi niti rabili.

Ne, potem bos rabil zakon o podeljevanju koncesij, kjer bodo popolnoma isti problemi.

Še vedno se sprenevedamo, skupaj z avtorico sicer dobrega članka. Pri nas velja pravilo, da noben razpis ni objavljen, dokler se prvo ne izbere bodočega zmagovalca. Še več, bodoči zmagovalec piše osnutek razpisa in tudi ima nalogo lobiranja vodstva, da bi bil razpis sploh objavljen. To je naša kruta realnost. V takšni situaciji razpravljati ali je cena poglavitni kriterij je povsem irelevantno. Potrebno se je znebiti korupcije.

Vesna Cukrov je nekdanja predsednica DRK ... vprašal bi jo zakaj država ne odpusti iz krivdnih razlogov ljudi, ki so pripravljali razpise, ki jih je DRK razveljavila. Skorumpiranec pripravi prirejen razpis, DRK ga razveljavi in skorumpiranec pripravi naslednjega, to se ponavlja dokler konkurenti ne obupajo in ostane samo še vnaprej določen ponudnik.

Vsi vemo, da je tako, vsi to opazujemo, vse je evidentirano ... in nihče se o tem ne pogovarja. Pogovarjamo se o tem ali je cena pravo merilo. Sprenevedanje pač, sprenevedanja na kvadrat. Prenehajmo že enkrat s tem, nalijmo si čistega vino in začnimo odpravljati to sramoto, ki ji rečemo državna uprava.

[bc123a]
> [FIN-311684]
> Problem je v tem, ker je javnega naročanja preprosto preveč in dobrih rešitev ni, so pa boljše. Privatiziramo vsa državna podjetja in država ostane lastnik le nekaj manjših bolnišnic, 100 namesto 800 osnovnih šol, ene univerze brez ugleda...torej vse gospodarske javne službe so na trgu, privatizirane ali v koncesijo dane...Novega zakona o javnih naročanjih skoraj ne bi niti rabili.

Ne, potem bos rabil zakon o podeljevanju koncesij, kjer bodo popolnoma isti problemi.

Če bi lahko, bi ti dal vsaj 25 plusov. Nekaj zakonov o koncesijah že imamo, lahko bi imeli le dva krovna, državnega in občinskega, posebej bi bil za železnice, posebej za Dars...Pomembno je, da se znebimo javnih razpisov in posledično korupcije.

[FIN-250582]
Če ne bodo v zakon vključili meril po katerih ne bo le najnižja cena kot edino merilo, potem zakona nima smisla spreminjati. Najnižja cena, kot edino merilo, pomeni stečaje dampinških ponudnikov, pomeni ne plačene delavce in pomeni slabo kvaliteto izvedbe. V preteklosti smo zaradi tega utrpeli veliko škodo. Pa saj ta gostobesedni minister tega ne razume.

Najnižja cena je bil odziv na manipulacije razpisa preko "mehkejših" kriterijev. Skorumpiranci so se znašli in zdaj v dogovoru z naročnikom ponujajo najnižjo ceno in zatem podpisujejo anekse. Konkurenca nima nobenih zagotovil, da bodo dobili anekse, zato ne morejo konkurirati. Če bi "nepravi" konkurent šel z najnižjo ceno, bi zagotovo vnovčili bančno garancijo in ga spravili v bankrot ...

Osnovni problem ni v zakonu, problem v nepripravljenosti družbe soočiti se s korupcijo. Ni volje, da bi korupcijo odpravili, zato kar naprej spreminjamo zakone.

Na vseh "javnih" razpisih (državni + občinski) velja le najnižja cena, kakovost opravljenega dela in vgrajenih materialov pač ne. Po tem kriteriju, recimo, šolo v Vipavski dolini pokrijejo s pločevinasto streho, ki jo naslednja močnejša burja odnese (izbrani izvajalec je bil iz druge regije, domačini pa gledajo in se samo čudijo, kako je lahko nekdo tako "prismojen"). Delo zagotovljeno.

Sicer so že ostali komentatorji dobro povzeli bistvo problema, dodali bi samo še, da je izbirna komisija prevečkrat bodisi pristranska, ali pa popolnoma nesposobna pridobiti neodvisno mnenje revizorja, katerega ponudnika ni smotrno izbrat (nima ustreznih referenc, prepoceni, slabo opravljeni prehodni projekti). Ne mi trdit, da ni moč izračunati okvirnega stroška projekta in ugotovi, kateri ponudnik te skuša "nategnit".

Zanimivo je, da zasebniki znajo mnogo bolj izbrati izvajalca, pa imajo verjetno bolj omejen proračun za investicijo.

1000x več pozitivnih učinkov kot 100 spremeb zakona o javnem naročanju bi bil umik države z vseh področij, na katera se je razbohotila brez kakršnekoli potrebe; se pravi vse, kar ni neposredno povezano z zagotavljanjem fizične varnosti ljudi in njihovega premoženja (sodstvo, policija, vojska in diplomacija).