Še več podobnih člankov -prevodov odlična enostavna analiza

malo droge ni slabo. Armstrong je s pomočjo dopinga dosegel praktično vse kar se da na dveh kolesih. In razen moralnega mačka, ni nič prizadet. Visok javni dolg pa ne velja za moralno oporečnega prav nikjer. Torej brez skrbi pred tole drogo (zadolžitvijo).

Še posebej super bo, če bo FED podražil denar, bo tale naša EU šla lepo po poti bivše skupne države. Ja, nihče tega ne pričakuje pa tudi od Volckerja tega nihče ni pričakoval, posledice so bile pa epske.

točno to je mene spreletelo med prazniki, niso bili lepi prazniki...

[simona2]
točno to je mene spreletelo med prazniki, niso bili lepi prazniki...

Pol tudi na Financah listate naokrog po netu :)

Čist zares, to je tema, ki se jo najbrž splača spremljati na Financah. O dvigu se že dolgo šušlja, konec koncev ta record low zdaj traja že 5 let. Kakšen dober članek ali intervju ob priliki tudi na Financah ne bi škodil, z veseljem pričakovano.

"če lahko odločevalec za svojo politiko pobere vse zasluge, stroške pa kolektivizira, bo svojo politiko izvajal dosti prej, hitreje in v večjem obsegu, kot bi jo, če bi moral stroške zanjo nositi sam. Preseneča pa dejstvo, kako samo po sebi umevno evropskim prekrškarjem uspeva skrivanje za plaščem novega družbenega preboja". To je točen opis slovenskega stanja (samohvala Bratovškove, volilni program Mencingerja, socialistični strici so mi povedali!!!)

Ampak ali si predstavljas Armstronga, da bi moral sedaj zaceti trenirati in vse doslej dosezene rezultate doseci brez pomoci dopinga?
Tako si jaz namrec predstavljam ekonomijo in tako moramo vsaj nekateri dosegati rezultate.
Armstrong je svoje rezultate ukradel, tudi zivljenje ob zadolzevanju oz. zivljenje prek meja dovoljenega je zame kraja.

Se popolnoma strinjam z avtorjevimi pogledi.

Zaradi nevzdržnega zadolževanja omenjenih članic (in Slovenije) postaja ekonomija zelo ranljiva. Vsak konkurenčni udarec iz področij izven EU bo bolj boleč in iz nekoč ekonomske velesile bomo kmalu postali podobni Japonski.

Socializacija izgub je vedno prinašala nazadovanje in treba je na glas zavpiti, da Bruselj svojega dela ne opravlja več. Vsi ti mehanizmi pomoči ne temeljijo na dejanskih spremembah ekonomskih in fiskalnih sistemov ampak na golem tiskanju denarja in spodbujanju potrošnje. Hudič pa je, da sposojenega denarja ne potrošimo za domače izdelke/storitve, ampak gre ta denar povečini v tujino. Tako da za 100 sposojenih in porabljenih evrov v državi (državni ekonomiji) ostane v državi morda kakih 25, kar pa ni vredno omembe, saj je obenem zraslo breme obresti.

Čakati na čudež/preobrat/rast gospodarstva je pravljica, ki jo verjamejo le še evrokrati in njim podložni ekonomisti. Globalna konkurenca je vse močnejša in dokler se Evropa ne more nasloniti na varčne državne strukture, je ves blišč Mercedesa in BMWja, evropskega know-how-a, visokih tehnologij in kakovostnih proizvodov, premalo. V skrajni situaciji lahko pride do razpada evroobmočja, saj bo nekega jutra Hans rekel, da za Dimitriosa, Giovannija in Janeza pa on ne bo več delal.