Pomojem je omejitev bonusov v bankah izredno slaba ideja, sploh omejitev na tak način. Ne govorim o bankah tipa NLB, ki tako delajo izgubo kot so tudi v državni lasti in so po naravi praktično izključno komercialne; to je tako stvar posameznih držav. Govorim o finančnih institucijah, ki so v zasebni lasti in operirajo z dobičkom, velik delež v EU jih je koncentriranih v Londonu. Prav tako nisem zainteresiran za diskusijo o etično-moralnih vprašanjih, ki si jih nekateri zastavljajo, ko slišijo ime Goldman Sachs; zanimata me situacija v bankah in posledice za države gostiteljice, primarno UK.

1. Bonusi so način, kako se deli ljudi po uspešnosti znotraj bank. Vsako leto v velike banke pride veliko veliko novih zaposlenih na najnižje pozicije. Analitik v prvih nekaj letih praviloma zasluži plačo, ki je nekoliko nad britanskim povprečjem, velikokrat pa v zgodnjih letih gre za urno postavko ki je recimo polovična v primerjavi z voznikom avtobusa - dejansko lahko pri posebej intenzivnem urniku pristanejo celo na urni postavki za minimalno plačo.

2. Pri bonusih se gre primarno za motivacijo - ko od nekoga firma želi, da ji da še 130-o uro tisti teden, mora biti motivacija močna. Možnosti sta dve: palica - izguba dobro plačane službe in korenček - možnost višjega bonusa ob koncu leta. Oboje na koncu koncev pride do "pohlepa", pa to ne v slabem pomenu besede. Če obstaja dokaj stroga omejitev plače, je motivacija nižja…nižja plača naredi izgubo službe manj pomembno, nižji bonus je manj mamljiv. Če je nekdo recimo pol leta delal dejansko na polno in bi po dozdajšnjem sistemu gotovo dobil podvojitev plače, kakšna motivacija mu ostane, da presega samega sebe od julija do decembra…nič kaj velika.

3. Gre se tudi za motivacijo pri zaposlovanju - velik delež analitikov in quantov pride iz vrst matematikov, fizikov, inžinerjev etc., ki so velikokrat iz vrhnjih odstotkov letnikov na najboljših univerzah. Njihova primarna alternativna zaposlitev je (praviloma najprej doktorat, večina teh je končala le dodiplomski študij), potem pa vstop v akademski svet. Če končaš pri vrhu letnika na Oxbridgeu ni veliko preprek do mesta doktorskega kandidata na katerikoli univerzi. Kratkoročna motivacija za vstop v svet financ je pa zanje toliko manjša kot je manjši potencialni bonus - večina jih gre v banke ne toliko zaradi užitka 100+ urnih tednov ampak potencialnega visokega zaslužka, medtem ko uživajo v svoji izbrani vedi, drugače, sploh na Oxbridgeu pač ne bi bili niti motivirani niti sposobni prilesti do vrha letnika po rezultatih. Če se zmanjša delež najbolj sposobnih se nujno poveča delež manj sposobnih, kar je za profitabilnost bank praviloma slabo (in posledično tudi za davkarijo). Efektivno se gre za tehtanje - kolikokrat več denarja mora biti na voljo, da se odrečem nečemu, v čemer res res uživam in si obenem naložim dodaten stres in reskiram potencialno družinsko življenje. Velikokrat se najboljši na univerzah pokažejo za zelo dobre v bankah, preprosto zato, ker so za odlične rezultate na top univerzah in v bankah pomembne podobne stvari. Umske sposobnosti in "zic leder" so definitivno na vrhu seznama.

4. Alternativa za banke je splošno zvišanje plač za recimo polovico povprečnega bonusa za položaj, kar je pač problematično. Ko to zadeva novo-najete so to v veliki meri preveč nepreizkušen kader, da bi kar vsem povprek dali višjo plačo in bi se to izplačalo, pri malo višjih na lestvici pa niža motivacijo. Prisoten je tudi element tekmovalnosti znotraj kadra, ki veliko prispeva k uspešnosti. V družbi pretežno mlajših moških gre nekako po sistemu jaz imam večjega, pa naj bo to bonus, avto, ali kaj drugega. In vsaj glede dveh naštetih lahko naredijo nekaj med delovnim časom, kar firmi koristi. Lahko pride tudi do situacije, kjer je nekdo napredoval na višji položaj in s tem dobil po novem recimo povišico iz £70k na £140k, zdaj pa se odloči, da se mora samo še tam obdržat in ne biti odpuščen, ker je 140k pač dovolj in če bo delal kot črna živina bo mogoče 280k na koncu leta, do zdaj bi pa lahko dobil tudi 500k bonus za isto delo.

5. Za Britanijo je tukaj dokaj možen problem selitve bank drugam - v Evropi je najverjetnejša destinacija Zürich (švicarski referendum je bil samo o vodstvenem kadru, ne o zaposlenih nasploh). Če se v prihodnjih mesecih Credit Suisse vsaj v večinski meri prestavi operacije, verjetno ne bo edina. Glede premika v recimo Singapur je po mojem mnenju manj bojazni, ker je Singapur pač manj primeren za obvladovanje večine EMEA. Za višjo plačo pa bo vsak, ki je zdaj v Londonu, pač menda da raje šel čez pol Evrope kot čez pol sveta. Kakršnekoli selitve finanšnih narodov iz Londona bi pa močno prizadele tako britansko davčno blagajno kot gospodarstvo - ljudje z veliko denarja pač veliko trošijo, tako svoj denar kot karkoli, kar se da banki prijaviti kot poslovni izdatek.

6. Gre se tudi čisto za fleksibilnost bank - fiksne plače je težko spreminjati iz leta v leto, bonuse pa zelo lahko. Kadar se znajde banka v težavah je to lahko zelo pomembno, saj obdrži banko nad vodo, obenem pa ohrani potencial zaslužka in s tem vsaj večino kvalitetnih delavcev.


Kaj bi pomojem bile boljše rešitve:
1. Eden od problemov, ki naj bi ga ta uredba reševala, je rizično nastopanje na trgu zavoljo kratkoročnega navideznega profita, da dobijo višje bonuse. Če je pa to problem, bi preprosto morali uzakoniti odlog izplačila bonusa. Nekako v stilu, bonus dobiš ob koncu leta, gre v tvoj navidezni račun znotraj banke, do njega lahko dostopaš recimo čez pet let, če pa se del naložb zaradi katerih si bonus v tem obsegu dobil v tem času sfiži, del bonusa vzame firma nazaj. Deloma zgoraj navedeni problemi še ostajajo, ampak vsaj v manjši meri, kot pri zdajšnji rešitvi. Če nekdo ob koncu prvega leta dobi skupaj 32k, pa ve, da ima na računu še dodatnih 100k, ki jih dobi kasneje, ostane vsaj velik del dozdajšnje tekmovalnosti. Pa tudi konstantnost motivacije, ne le recimo v prvi polovici leta (da, vem, to je veliko prepoenostavljen primer, a kaže na absurd trenutne rešitve). Za ekonomijo trenutnih mest in držav gostiteljic je to neprimerno boljša rešitev.

2. Problem neprofitabilnih bank, bank odvisnih od države, bank sveže rešenih s strani države je popolnoma ločen od tega - na tem področju bi morda bilo celo legitimno delati takšne ali celo hujše omejitve, sploh pri vodstvenem kadru.

3. Jasnejša nadaljna ločitev komercialnih od investicijskih bank bi morda bila del rešitve. Pa tudi ločitev storitev za druge od lastnih investicij. Že dolgo velja, da je največja stranka Goldmana pač Goldman sam… S tem bi zmanjšali možnosti za nastanek novih kriz "zaradi neodgovornega ravnanja", kot radi govorijo politiki. Čisto investicijska banka, ki propade, pač ne more povzročiti bank-runa.


Kot zaključek, ta uredba je visoko politično motivirana in izredno populistična. Edini, ki so ji nasprotovali so bili tako Britanci, ki se zavedajo, koliko davka poberejo tam in koliko gospodarstva jim "gor držita" City in Canary Wharf (Boris Johnson je večkrat zelo nazorno razložil, kakšna neumnost je omejitev bonusov). Dokaj ironično je, da je uredba bila sprejeta v tednu po smrti Thatcherjeve - ona je "kriva", da je London postal tudi moderno finančno središče in kakor hitro je šla, je potencialno bil narejen prvi korak k njegovemu uničenju.


Vsem, ki za vse slabo na svetu krivijo banke je sprememba sicer zelo všeč, Merklova je zaradi bližajočih se volitev seveda ni mogla podpreti...ampak za ljudi, ki na bankirjih služijo, pa ne bo tako zelo rožnato. In to je res res tipičen primer nepremišljenega populizma; praviloma se desnico obtožuje populizma...menda edina vidna stranka, ki je res bila proti temu zakonu, je bila verjetno najstarejša desničarska stranka v Evropi.