"Pozabite na vse, kar so vas nekoč učili o ujemanjih in harmoniji, dovoljeno je vse."

Ah, bejž'te, no? Zakaj že? Ker nam je, raji butasti, sedaj nekdo to dovolil - in nato je po tistem nekom dovoljenje povzela še gospa (tovaršica?) Hermina?
Zdaj SMEMO mešati tudi vijoličasto in rumeno; gospa (tovaršica?) nam je letos to dovolila! :D Prej ne.

Wow, in zaradi pravilnega "stajlinga" lahko postaneš ne samo navzven, ampak tudi znotraj "sončen"! Kot "se spodobi". :D

Ne moreš verjeti, da kdo to nakladanje DEJANSKO plača!

Vidite, TEMU pa pravimo umetnost LAHKOTNOSTI PREŽIVETJA! ;)

Gospo (tovaršico?) bi rada samo skromno podučila, da besede "bombon" v slovenščini ne poznamo in da torej s svojim pametovanjem strelja povsem v prazno.
Besede "bonbon" nekoč nismo poznali, ker tudi nismo poznali predmeta, ki ga predstavlja; naši predniki so jedli žgance, zelje in kruh, od sladkega pa samo med in sadje. Pozneje, ko smo se že nekoliko spridili (a še zdaleč ne tolikanj kot danes), smo si od Francozov vzeli tudi omenjeno sladkarijo. In ker smo skromni in se ne kitimo s tujim perjem, spoštujemo tuje domislice in jih pustimo take, kot so v izvirniku. Ko Francoz reče "BON-BON", misli "dober, dober!"

Srbi pa seveda "pišu, kao što govore". Ampak včasih "ne čuju dobro" :D - in hitro kak nosniški -n zamenjajo z -m.

Ampak... draga gospa (tovaršica?): TUKAJ JE sLOVEnija!