Cenim - ste eni redkih, ki so si upali povedati, da joga ni le telesna vadba in umiranje, kot jo radi nekateri opisujejo, ampak da deluje celostno - na telo, dušo in duha.

velikidrobizek je napisal(a):

Da  to  je res.

Za jogo pravijo, da je tek na dolge proge, tek za celo življenje; če ne vztrajaš, ti  ostane samo bežen, lep spomin… 

Znano je, da ljudem s psihotičnimi težavami, depresijo in nevrozo odsvetujejo meditacije in vaje za koncentracijo. Priporočajo jim le telesne vadbe ! 

Ker način življenja z jogo, pomeni tudi celostno osebnostno dozorevanje, česar pa pri depresivnih ljudeh, ki imajo zelo malo energije za kaj početi, ni za pričakovati, da bodo v fazi zaprtosti in umikanja od drugih,  dovzetni za vaje na duševni ravni. 

Je pa dejstvo, da je učinek vadbe (gibljivost in spretnost) zelo hitro viden, medtem ko je premik na duševnem zdravju počasnejši. Eni so nestrpni s čakanjem in pričakovanjem rezultatov in (pre)hitro odnehajo. 

Kako že… vztrajnost se nagrajuje. :) Povsod.

 
Soglašam z vsem, kar si napisala. Joga je dejansko rast za Nirvano. V tem se tudi bistveno razlikuje od krščanstva. V krščanstvu moramo najprej rasti v ljubezni do sočloveka in seveda preko njega do Boga ter zoreti za Nebesa, kamor brez ljubezni pač ne moreš. V svoje vrste z največjim veseljem sprejemamo tiste, ki so drugačni ali bolni, kajti Božji blagoslov vsakemu koristi. Bog ne zahteva od človeka napora, ki ga on trenutno ne zmore, mi pa se zavedamo, da je le Ljubezen tista, ki ozdravlja na vseh nivojih. Našemu občestvu se je pred nekaj meseci priključila hudo asocialna oseba, ki je bila psihični bolnik. Pred dnevi mi je povedala, da se čuti v naši sredi sprejeto in ljubljeno, mi pa uživamo ob pogledu na njeno počutje - cveti čudoviteje od najlepšega pomladnega cveta! Bog dela res čudovite stvari.
Dragi drobižek - res lep dan ti želim

Viviana

Viviana je napisal(a):

 
Soglašam z vsem, kar si napisala. Joga je dejansko rast za Nirvano. V tem se tudi bistveno razlikuje od krščanstva. V krščanstvu moramo najprej rasti v ljubezni do sočloveka in seveda preko njega do Boga ter zoreti za Nebesa, kamor brez ljubezni pač ne moreš. V svoje vrste z največjim veseljem sprejemamo tiste, ki so drugačni ali bolni, kajti Božji blagoslov vsakemu koristi. Bog ne zahteva od človeka napora, ki ga on trenutno ne zmore, mi pa se zavedamo, da je le Ljubezen tista, ki ozdravlja na vseh nivojih. Našemu občestvu se je pred nekaj meseci priključila hudo asocialna oseba, ki je bila psihični bolnik. Pred dnevi mi je povedala, da se čuti v naši sredi sprejeto in ljubljeno, mi pa uživamo ob pogledu na njeno počutje - cveti čudoviteje od najlepšega pomladnega cveta! Bog dela res čudovite stvari.
Dragi drobižek - res lep dan ti želim

Viviana

 
Vivi, si že kdaj slišala za Bodhisattvino zaobljubo?

Če bi še malo razširila svoj pogled, bi uvidela, da so doktrine svetovnih religij v osnovi praktično iste, gre pa le za različne hermenevtike.

Bistvena razlika med Krščansko religijo in, recimo, azijskimi, je v tem, da krščanstvo Boga tolmači kot od univerzuma ločeno entiteto in hkrati vrhovno avtoriteto, v nekem personificiranem smislu; Med tem, ko Krščanstvo išče Boga tam zunaj, tam zgoraj, ga azijski sistemi iščejo predvsem znotraj, nas samih in vsega bivajočega.
Nebesa, če hočeš, so tu in zdaj, ne potem, tam nekje....
Otac

otac je napisal(a):

 
Vivi, si že kdaj slišala za Bodhisattvino zaobljubo?

Če bi še malo razširila svoj pogled, bi uvidela, da so doktrine svetovnih religij v osnovi praktično iste, gre pa le za različne hermenevtike.

Bistvena razlika med Krščansko religijo in, recimo, azijskimi, je v tem, da krščanstvo Boga tolmači kot od univerzuma ločeno entiteto in hkrati vrhovno avtoriteto, v nekem personificiranem smislu; Med tem, ko Krščanstvo išče Boga tam zunaj, tam zgoraj, ga azijski sistemi iščejo predvsem znotraj, nas samih in vsega bivajočega.
Nebesa, če hočeš, so tu in zdaj, ne potem, tam nekje....
Otac

 No - moje mnenje o tej tematiki je seveda drugačno od tvojega. Ne gre le za različne hermenevtike, ampak gre za vprašanje spoznanja. Bistveno razliko med krščanstvom in drugimi religijami vidim ne samo v tem, da je v krščanstvu Bog personificiran - Nekdo (ki me pozna in ljubi...) in ne nekaj,  ampak v dejstvu, da je Bog odrešenik, česar nima nobena druga religija. Torej - odrešenje : samoodrešenju. V nobeni drugi religiji Bog ne umre za svoje otroke, da bi ti mogli imeti večno življenje. Zame Bog ni nekaj "tam nekje zgoraj" - priznam, da sem tako nekoč čutila. Bog je tukaj in zdaj in v vsakem trenutku. Je pot, Resnica in Življenje! Kdor Vanj veruje, bo živel vekomaj.
Kar se Nebes tiče - menim, da je to stanje in ne lokacija. Verjamem, da more človek v Nebesih (kakor tudi - žal - v peklu) večno živeti, saj se človeška duša ne more izničiti, ker je večna. Torej je še kako "potem" in to za večno. V evangelijih beremo, da Jezus jasno pove, da gre, da nam prostor pripravi, saj je v hiši Božjega očeta mnogo bivališč. Pove tudi, da oko ni videlo in uho ni slišalo ter človekovo srce ne more dojeti, kar je Gospod pripravil njim, ki ga ljubijo. In kot si srce matere želi večne sreče svojega otroka, tako in neizmerno bolj si Bog želi in hrepeni, da bi dosegli vsi večno srečo, tudi tisti, ki ga še ne poznajo ali ga zavračajo.
 Takole na kratko in površno.
Viviana

velikidrobizek je napisal(a):

Hmmm, večno življenje … kakšna želja nekaterih…čemu in zakaj  tako hrepenenje ? 

Na zemlji z Bogom, v nebesih z Bogom…  je tam Nekje kaj stiske s prostorom  ;) ?  

Ali če me domišljija ponese še dlje; teles tam zgoraj ne more biti, ni ga predalčka ali žepka v Vesolju, torej trkajo dušice kot milni mehurčki … res pa je, da nihče od mrtvih ni prišel Nazaj ...

 
Sveto pismo jasno govori o večnem življenju. Ni le želja nekaterih - bolj me čudi, če ni hrepenenje vseh src. Se ti želiš razbliniti, kot milni mehurček? Kar se pa teles tiče, obstajajo fizična in duhovna telesa. Evangeliji govorijo o poveličanem telesu, v katerem bomo nekoč vstali.
Če bi kdo od mrtvih prišel nazaj - bi verjetno ne bil mrtev. Edini, ki je doslej od mrtvih vstal, je Jezus. Vendar - četudi bi mrtvi vstajali, bi nekateri ne verovali. Edini primeri, ki jih poznamo, so klinično mrtvi ljudje, ki imajo izkušnjo večnosti. Kolikor poznam take primere, so korenito spremenili svoje življenje.
Lp
Viviana

Barnaba je napisal(a):

 No - moje mnenje o tej tematiki je seveda drugačno od tvojega. Ne gre le za različne hermenevtike, ampak gre za vprašanje spoznanja. Bistveno razliko med krščanstvom in drugimi religijami vidim ne samo v tem, da je v krščanstvu Bog personificiran - Nekdo (ki me pozna in ljubi...) in ne nekaj,  ampak v dejstvu, da je Bog odrešenik, česar nima nobena druga religija. Torej - odrešenje : samoodrešenju. V nobeni drugi religiji Bog ne umre za svoje otroke, da bi ti mogli imeti večno življenje. Zame Bog ni nekaj "tam nekje zgoraj" - priznam, da sem tako nekoč čutila. Bog je tukaj in zdaj in v vsakem trenutku. Je pot, Resnica in Življenje! Kdor Vanj veruje, bo živel vekomaj.
Kar se Nebes tiče - menim, da je to stanje in ne lokacija. Verjamem, da more človek v Nebesih (kakor tudi - žal - v peklu) večno živeti, saj se človeška duša ne more izničiti, ker je večna. Torej je še kako "potem" in to za večno. V evangelijih beremo, da Jezus jasno pove, da gre, da nam prostor pripravi, saj je v hiši Božjega očeta mnogo bivališč. Pove tudi, da oko ni videlo in uho ni slišalo ter človekovo srce ne more dojeti, kar je Gospod pripravil njim, ki ga ljubijo. In kot si srce matere želi večne sreče svojega otroka, tako in neizmerno bolj si Bog želi in hrepeni, da bi dosegli vsi večno srečo, tudi tisti, ki ga še ne poznajo ali ga zavračajo.
 Takole na kratko in površno.
Viviana

 
To je zelo površno in konfuzno, mestoma protislovno, ampak ni bistveno. Meni je bolj pomembno, da si v bistvu budistka, le da tega ne veš. :)
Bistvo vsega je v samokultivaciji, samoodrešenju, kot praviš, vse drugo so pravljice za otroke. Metaforika za tiste, šibkejšega uma in duha...
Otac

PS: Vesel bi bil, če si spremeniš nick nazaj v Viviana.