Delovanje naših finančnih trgov je bilo vredno pomilovanja - dobro delujoči, "razumni" trgi ne posojajo ljudem, ki ne morejo ali ne bodo vrnili dolga -, a so ti, ki vodijo trge, kljub temu dobili nagrade, kot da bi bili vsi sami finančni geniji.

Trgi so delovali racionalno, vendar le s kratkoročnega vidika. Problem kapitalizma je stremljenje k kratkoročnim koristim, saj so dolgoročni nedoločljivi in enostavno preveč oddaljeni za skrb povprečnega človeka. Svoje so dodali pritiski delničarjev za višje dividende in visoki dobički konkurentov, ki so za dolgoročne cilje skrben management prislili v podobno prakso dolgoročno škodljivega pridobivanja kratkoročnih dobičkov, saj bi sicer podjetje izgubilo tržni delež in tvegalo propad in kratkoročno nepremostljive težave.
Težava je bila prevelika ponudba denarja, ki je izhajala iz ekspanzivne monetarne politike, ki je finančne trge, ki stremijo za dobički dobesedno prisilila, da so ti realni sektor posiljevali s krediti. Vse skupaj se je odrazilo v preveč tveganih naložbah, ki so sedaj izstavile račun za neodgovorno preteklo početje.
Sam vidim vzroke za trenutno krizo v, utemeljeni s keynesiansko filozofijo manipuliranja agregatnega povpraševanja, monetarni politiki, ki je prek vseh razumnih meja zniževala obrestne mere in povečevala ponudbo denarja, kar po definiciji vodi v iracionalno alokacijo kapitala in posledično napihovanje balonov premoženja. Največja tragedija te krize je, da se nosilci ekonomske politike iz nje niso naučili NIČESAR in se poslužujejo enakih rešitev, ki so krizo ustvarile. Zato so danes že prisotna ugibanja o naslednjem balonu, očetu vseh balonov, mnogi ekonomisti vidijo kandidata za to v obvezniškem trgu oz. dolgovih držav, ki dosegajo astronomske ravni. Kdo bo torej bailoutal države, če se črni scenarij uresniči? To bo pokop današnje ekonomske politike, ki se je že večkrat izkazala za katastrofalno.