Pravzaprav nič novega, podobno sicer pohvalnemu, a hudo "neosveščenemu" pametovanju pravnega dr. Š. (priimek mi je ta hip ušel) v neki pretekli SP Dela. Da se ne bi narobe razumelo, naj vnaprej povdarim (s pretiravanjem!), da ne vem ali bi moral biti morda npr. Piran v RH, ali pa npr. Buje v RS. Skrajno opletanje po eni strani in skrajno zanikanje po drugi "nacionalnega interesa" pa če ga kdo meri v promilih, ne samo v odst., ne bo dalo odgovora. Pomembna so dejstva! In blodni (glede meje) "25. 6." prav nič ne pripomore k razreševanju, ker vsi vedo, kje je bila meja, toda ta vedenja so hudo različna, celo kontradiktorna, kar pomeni, da NIHČE ne ve, kaj je dejstvo. Kar je po svoje razumljivo, saj je bilo pred tem vse "naše", bila je ena mednarodno pravno enotna država, ki je imela sicer neko notranje mejaštvo, a v pravnem smislu je bilo to po volji in navdihu posameznih partijskih sekretearjev, ne pa v duhu kakšnih mednarodno pravnih norm. Kar je najslabše: Pozablja se, da sta (so) nastali NOVI državi (politično in na žalost prevečkrat tudi strokovno razmišljanje je še vedno v kalupu socialistične republike), ki nimata med sabo mednarodno verificirane državne meje z garantom "tretjega" njene nedotakljivosti. Med NOVIMA državama je logično, da se določi (dogovori?) tudi "NOVA" meja pa ne glede ali in koliko se bo ujemala z neko provizorično preteklo mejo (čimveč, tem bolje!). Kakšni in kateri argumenti OBEH strani pri določanju igrajo vlogo pa je verjetno tudi znano iz novejše pravne zgodovine "mejaškega" prava. Vsekakor bi bil težko glavni argument "25. 6.", vse prej zgodovina (nad katero se pisec zmrduje), migracije, medn. pogodbe, katastri itd., predvsem listinska dokumentacija. Edino pravo mesto za reševanje tega zapleta je OZN - Komisija za določanje notranjih meja bivše YU - s svojimi eksperti in izkušnjami (to bi bil tudi garant kot "tretji" pri podpisu medn. pogodbe, da bo meja nedotakljiva in se je ne bo premikalo, metaforično, s cvetličnimi koriti). Da Hrv. ta rešitev ne ustreza verjetno ni potrebno razlagati. Je pa edina, ki pelje k vsaj relativno pravičnemu razpletu in bi bila tudi v mednarodnem okolju neoporečna. Pisca bi spomnil npr. na učbenik Zemljepis Jugoslavije (1958). Kje je vrisana meja? Niso je risali ne "jelinčiči", ne "tuđmani". Kako, zakaj, kdaj se je spremenila?? Kdo jo je spremenil?? To je samo neznaten drobec! Arb. sporazum? Imamo ga. Država bi bila pred svetom nekredibilna, če bi ga kar "povozili". Obstaja zelo malo upanja za vsaj relativno pravično rešitev in ta "malo" je odvisen od argumentov, listinske dokumentacije, vseh dokazov za naše trditve, ki bodo v obliki memor. predloženi arb. tribunalu. Žal pa arb. sporazum kot je koncipiran že v izhodišču omejuje abit. tribunal glede obsega odločanja. Da je Slo. (glede meje) tu kjer je je kriva popolnoma vsa politična kamarila od 91-ega do danes!! Skrajno nesposobna, samopašna diplomacija, s predseniki države vred!