purinoli je napisal(a):


Po mojem imaš še kako prav. V službi ima vsakdo zasebno samo obleko, pa še ta je včasih službena. Zasebnost se tiče samo osebne integritete ( prepovedane so žalitve, šikaniranje ipd), vsi aparati, stroji in ostala sredstva so last firme in zasebnost tu nima kaj iskati.

Sicer bi se lahko tudi bančni goljuf skliceval na zasebnost in mirno s službenega računalnika neovirano pospravljal denar v svojo korist. Sprevržena je tale štorija z debeluško, da bolj ne bi mogla biti.

Purinoli

 Purinoli,

oprosti, ampak tako kot v kemiji, tudi v pravu včasih ne gre govoriti čisto na pamet. Pravo včasih je v nasprotju z zdravorazumsko logiko, včasih upravičeno, včasih ne.

 Tudi zasebne komunikacije s službenih terminalov so načeloma varovane. Ni nujno, da je to velika prepreka. Marsikje v Evropi zadošča že politika delodajalca (policy), ki pač obvesti vse delavce, da si pridržuje pravico gledati v njihove maile in če je vsebina zasebna, je to na njihovo odgovornost. V glavnem, glede obsega varovanja zasebnosti so v državah Sveta Evrope razlike, ampak na načelni ravni, kot kažeta dve sodbi Evropskega sodišča, Malone in Copland, ne zadošča, da so komunikacijske naprave službene, da bi kar vsepovprek gledali.

 Pri tem se ne spuščam v zapleteno problematiko UVK-ja, to kar pišem, je na splošni ravni. Tudi sicer bo pameten delodajalec, zlasti če ima visoko izobražene kadre, ki imajo veliko možnih izbir in se ne pustijo čisto do kraja zajebavat, neko majhno in razumno mero zasebne uporabe dopustil, saj se mu to bolj splača, kot pa podžigati nezadovoljstvo.