Čudi me, da večina bralcev bere članek g. M. Avblja, ne da bi ugotovila, kaj je avtor sploh hotel povedati.
Vse kar g. Avbelj pravi je, da je velika neumnost naše vlade v tem, da je sploh vložila tožbo in se obrnila na mednarodno sodišče. Eksplicitno pravi, da imamo v večini navedb prav, vendar pa hkrati ugotavlja, da bi moral nekdo v Sloveniji (in pametna vlada bi to vsekakor morala) razmisliti, kakšne so možnosti različnih izhodov iz te afere. Pri tem je nujno treba primerjati RAZLIKO med opcijama: a) da sodba ne bo v našo korist in b) da bi Slovenija spor dobila. Za prvi primer je vsakomur jasno, da bi bil za Slovenijo neugoden in bi pomenil nova pogajanja. Za drugi primer, ki naj bi ga naša Vlada želela(??) doseči, pa g. Avbelj eksplicitno pravi:

četudi bi Slovenija v tem sodnem sporu s Hrvaško uspela, bi bila sodba samo ugotovitvena, sodišče EU v nobenem primeru ne bi moglo odrediti izvršitve arbitražne sodbe.

Kar pomeni, da bi Slovenci ne dosegli nič drugega, kot to, da bi lahko čakali, kdaj bo Hrvaška pričela sporazum spoštovati. Natanko to bi dosegli tudi, če SE V TOŽBO NE BI SPUSTILI. Poanta članka g. Avblja je v tem, da je bilo vlaganje tožbe debilno početje za katerega niso krivi ne Hrvatje, ne slabi pravniki, ampak samo in edino Vlada RS s predsednikom na čelu, ki bi ga morali mediji že pred vlaganjem tožbe zmleti v prah. Ampak ne, - mi se raje zgražamo nad Hrvati.