Ko zagledam Žižka, mi vedno pride na misel tista scena iz filma Striptease, v kateri Burt Reynolds igra kongresnika, na katerega pozdravni nagovor čaka katoliški podmladek njegove stranke, Reynolds pa je v hotelski sobi drogiran, na pol nag, v izzivalnih škornjih in po vsem telesu namazan z vazelinom, tako da ima njegova podporna služba velike težave spraviti ga na oder pred mlade katoliške volivce. Scena je premišljena manipulacija z zakasnjenim učinkom, ki naj pokaže na ambivaletnost ali celo pokvarjenost kongresnikovega odnosa do volivcev.

Podobna v oči bijoča ambivalentnost se vedno pojavi tudi pri Žižkovih nastopih. Hkrati s tem pa vprašanje ali Žižek tudi sam verjame v bedarije, ki jih pred javnostjo trosi ali pa je le plačan zanje.

Bistvo Žižkovih izvajanj ni idejna snov, ampak gre zgolj za ustvarjanje vtisa snovi na osnovi nerazumljivih konstrukcij. Pri tem pa ne gre za to, da bi te miselne konstrukcije bile tako težke, da jih izobraženi poslušalec ne bi mogel razumeti, ampak gre zgolj zato, da pri povedanem ni kaj razumeti.

Zato je Žižkov odnos do fenov v bistvu tak, kot je bil odnos kongresnika, katerega je bil Reynolds tako odlično odigral. Obstaja samo ena majhna razlika, in sicer, kongresnik je točno vedel, da svoje fene jebe v glavo, pri Žižku pa ni čisto jasno, za kakšno vrsto jebanja gre. Videz je celo, da je možakar inteligenten, ni pa to povsem gotovo. Ambivalenca govorjenega nasproti realnosti namreč povzroča težavo pri tej oceni, ki se nujno cepi v dva korena. In sicer ali je Žižek v resnici bebec ali pa je plačan iz Murgel. Bolj verjeten je drugi koren, pri čemer pa se je treba najprej vprašati, zakaj Murgle to Žižkovo sofisticirano klatenje neumnosti potrebujejo. Odgovor je treba poiskati na slovenskih družboslovnih fakultetah in bebcih, ki tam predavajo.

Uriah Heep.