Minevajo tako dnevi, mine teden in še malo, ko se pobalin odpravi v totalno sanirano Lekarno pri ljubljanski urgenci.

Stoji v vrsti, gleda levo in desno, pa malo gor, pa razmišlja, če ni zašel v prodajni salon Bigbang, oddelek s TV in monitorji. Pod stropom visijo trije veliki črni zasloni - dva čisto temna, na enem pa utripa zdaj že znano opozorilo o napaki, da kabel ni priključen ipd.

Levo in desno od treh mutcev so na višini oči in pred police, na katerih so bila včasih zdravila, maže in tinkture, zdaj pokonci postavili dva para ogromnih zaslonov, ki kažejo reklamne kolaže stekleničk in lončkov, ki vsebujejo čisto zdravje, absolutno lepoto in večno mladost.

Pride pobalin na vrsto, pa predrzno blekne, da jim je ena televizija crknila.
- "Ja, to je pa še od tistega virusa," pravi utrujena gospa magistra, ki očitno ni zjutraj vzela kapljic proti množici kupcev.
- Zakaj je pa ne izklopite?
- Ne dosežemo, itak je pa to problem tukajšnjih redno zaposlenih, jaz tu samo dežuram.

Res vrhunsko pospravljena bajta, tale Lekarna Ljubljana. Se takoj vidi, da imajo doktorja za šefa in botra za župana. Skoraj dva tedna je tega, ko sem se spraševal, kako dolgo bodo tiste televizije še kazale posledice virusnega napada, zdaj pa vem. V dveh tednih so uspeli ugasniti dve od treh stropnih televizij. Ni vrag, da ne bodo v tem tednu našli pauerof gumba še na tretji.

Itak že laufajo na planu B s štirimi novimi multivizijskimi ekrani in vsak čas bodo zalaufali še en haj-tek-uonder: elektronski avtomatični avtonomni hipersenzorični delilnik številk za čakanje v vrsti, ker je treba to razuzdano, razkalašeno, zbalkanizirano ljubljanstvo že končno spravit v red. Ali pa gre samo za to, da je bil nedavno pri doktorju S. na obisku mešetar z elektronsko kramo in botrovim žegnom. Jeftino, jeftino...