Velik del Slovenije je leta 1941 gotovo bil beznica v evropskem in
seveda v ameriškem smislu. Vendar tudi drugje po svetu ni bilo
povsod enako in še danes ni. Del Ljubljane, Maribora, Trsta in
Gorice je tudi med Slovenci takrat izstopal. Tako so že v
Avstroogrski štirje bratranci mojega starega očeta delali v
slovenskih, seveda, privatnih bankah, stari oče pa je bil
poslovodja enajstih trgovin, organiziranih kot delniška družba. Kaj
so te banke delale? Vse živo. Ukvarjale so se z investicijami v
nepremičnine, kavo, bombaž, nafto...V Trstu je takrat vse delovalo
kot v Švici, s tem da je bil Trst mondeno mesto, Švica pa večinoma
še provinca. Večina Slovenije, vključno z Ljubljano in Mariborom,
pa niti nivoja Gorice ni dosegala. Taka je bila razlika, ki jo je
Ivan Cankar tudi povsem nedvoumno izrazil v enem od svojih pisem iz
Trsta, ko pravi, da je razlika med Primorskim in Italijanskim
viničarjem bistveno manjša, kot je razlika med Primorskim in
Dolenjskim viničarjem. In potem v Sloveniji več kot pol stoletja
kasneje pride na oblast prekmurska opica, ki si je še pri
petnajstih letih smrkelj s kolen brisala, in prične stvari urejati
po svoji gnili pameti. Ni čudno, da je Slovenija tam, kjer je. Leta
1990 je bilo vse stvar odločitve. Odločitve pa so padle na osnovi
tega, kar je alfa opic znala. Če bi takrat namesto alfa opice s
Slovenijo upravljal alfa intelekt, bi danes Slovenija bila podobna
Singapurju in Luksemburgu - najbolj bogata regija na svetu izven
emiratov. Ker pa je odločala alfa opica iz Prekmurja, dobiš odločbo
o zavrnitvi subvencije za vrtec na osmih gosto tipkanih straneh,
država prešteva in deli vsak evro posebej, po drugi strani pa
priviligirane kučanovske opice že 30 let kradejo na vsakem
koraku.
Uriah Heep.