[bc123a]
> [sopranos]
> No ja, te zgodbe o super Nemčiji je vedno treba vzeti z malo rezerve. Je pa to v primerjavi s Slovenijo pač neprimerno večja država, več ima akumuliranega kapitala

No problem v sloveniji, tudi med kao "podjetnickim" zivljem je v tem, da so kapitalsko cisto suhi, tujih investitorjev tudi oni vecinoma ne marajo in se tolcejo po prsih, kako se da tudi brez "kapitala" ful priden "in garas od jutra do zore".

Pa to seveda ni res, slovensko gopodarstvo je podkapitalizirano da glava pece, slovenski mittelstand pa se precej bolj. Problem je, ker se pac tega ne priznava, potem pa ni denarja za nobene investicije (razen za tradicionalno beton in stene, ter kak industrijski stroj, to se gre).

Ja, kapital se počasi nabira. Preveč je podjetnikov, ki, ko jim ostane malo denarja, začnejo zapravljati za avte, jahte itd.

Resne borze tako in tako nismo imeli.

Tujce šele zadnjih nekaj let z malo bolj odprtimi rokami sprejemamo.

Izkušnja z lopovsko državo male podjetnike uči, da je treba denar, premoženje skrivati.

Tako, da je logično, da akumulacija premoženja poteka počas in da ga ni veliko. Če bo država malo boljše poslovno okolje ustvarila, bo v Slovenijo tudi več kapitala prišlo.

Slovenija v resnici šele zadnjih nekaj let malo večje presežke v menjavi s tujino dela.

Morda še ena heretična misel za konec. S to krajo v bankah in državnim reševanjem je del politično povezanih ljudi prišlo do velikega premoženja. In ta kapital se bo vsaj delno v nekatera podjetja prelil.

Če rečemo, da je leto '45 leto nič (čeprav ni in so imeli Nemci že takrat več premoženja), oni vsaj 45 let dlje od nas kopičijo kapital. In to se pozna.

Sej kapitala je nekaj bilo.

Zgodila se je pa ena zelo nesrečna tranzicija, v kateri so zajebali tisti, na katere se je računalo:
- levica je računala na svoje direktorje,
- desnica pa na denacionalizirance.

Rdeči direktorji, ki so prej čist solidno vodili firme, krast se pa niso upali ker jih je partija vseen neki na ketni držala, so po osamosvojitvi dobili praktično neomejeno moč, nedotakljivost itd. Veliko njim se je čist utrgalo, zapadli so v megalomanijo, zajebali so firme, ki so bile prej dost pošlihtane.

Denacionaliziranci so bili pa več ali manj druga generacija z zelo grenkimi življenjskimi zgodbami, ki so prvič v lajfu dobili veliko premoženje. Ker pa so bili njihovi predniki, ki so ga spravili skup več ali manj pobiti, tudi prenosa veščin upravljanja ni bilo. Kup jih je bilo, ki so enostavno držali keš na depozitih, vsakih par dni paranoično čekirali, če je še tam in to je bilo več ali manj vse kar so z njim naredili.

Nobena stran ni bila naklonjena tujim investicijam, ker je vsak računal na svoje, pa tudi vsi so imeli občutek, da se na ta način izgublja suverenost, kar je neumno, ampak tko je tle v naših krajih.

Ker je bilo tujih investicij lih za vzorec z multinacionalkami niso mogla prit znanja vodenja, upravljanja itd., ampak so se tega s poskusi in napakami in grobimi prijemi učili lokalci, ki so bili prej hlapci. Boj se hlapca, ki postane gospodar. Na ta način smo dobili eno fejst zafukano strukturo managementa, ki so ji bolj lastni ostri komolci kot oster um in trumo nesrečnih ali pa čist apatičnih ljudi po službah, ki so jim že zdavnaj stolkli vse ambicije nikoli ne bodo nič pametnega naredili.

Najbolj zdrav del Slovenije so verjetno podjetja, ki so nastala iz nule po osamosvojitvi in bila dost trpežna, da so pregurala tudi krizo. Vendar ob vsem politikantskem in birokratskem terorju rastejo počasi, vprašanje pa je kaj bo z njimi ob menjavi generacij.

Tle nekje smo zdaj.