Na drugi strani stoji ameriška ideologija svobode, ki je sicer po WWII trikrat prikrito popušila, in sicer, na Tajvanu, v Singapurju in v Južni Koreji, ki so, podobno kot Čile, ekonomski preporod doživele z diktaturo.

Ne mešat politične in ekonomske (podjetniške) svobode. Zgoraj naštete države (pa tudi Kitajska) so doživele ekonomski preporod po zaslugi svobodne podjetniške iniciative in so lep dokaz, da je ta za ekonomijo in standard prebivalcev pomembnejša od politične svobode.


:))
V vseh omenjenih državah je bila ekonomska svoboda tako okvarjena, da je bilo treba ukiniti politične svoboščine ali povedano drugače, politična razmerja se je na neki točki presekalo. Samo uvedba večstrankarstva ne bi prinesla ničesar. Zato so bile uvedene desne diktaure, da so konsolidirale privatno lastništvo, sicer še danes s temi državami ne bi bilo nič, tako kot tudi s Slovenijo ni.

Ekonomska svoboda prvih treh držav je bila posledica zavestne poltične odločitve teh držav, za katerimi je seveda stala Amerika, medtem ko je bila odločitev Kitajske povsem avtonomna odločitev kitajske Partije. Lahko, če ne bi bilo Denga, bi se odločili drugače in bi bili še vedno bolj ali manj tam, kjer jih je zapustil Mao, oziroma, v najboljšem primeru neka velikanska Severna Koreja ali Jugoslavija.

Tako, da ekonomska svoboda ni samorodna, kot očitno misliš, amapk jo določa represivnost politike. Če skoraj popolnoma odstraniš državo in zaživiš v drugi polovici 19. stoletja, imaš popolno ekonomsko svobodo. Če imaš močno in zabito vodeno državo, ekonomske svobode nimaš. Tako, da pot k ekonomski svobodi v državi vodi le preko politike. Kelsen namreč v Čisti teoriji prava trdi, da je vsaka država pravna. Se pravi, da je važno, kako pravo država dela in kaj to pravo povzroča. Na koncu se izkristalizira, da je ekonomska svoboda določeno razmerje političnih odnosov in tako ne moremo politične in ekonomske svobode med seboj ločevati. Obratno je politična svoboda razmerje realnih ekonomskih odnosov.

Uriah Heep.