Sploh ni res. To je še en slovenski stereotip, predvsem tistih, ki slepo zaupajo besedam JJ-a in Grimsa. Centralni del ZDA ( Rocky mountain in zahodni del Mid Westa) bi bil poslovna puščava če tam ne bi bilo velikih vojaških kompleksov in poslovnih obratov podjetij, ki so dobavitelji raznega blaga in storitev za te vojaške komplekse. Vojska, ki je plačnik vsega tega pa denar dobiva iz proračuna. In tisti, ki služi na takšen način ni nič drugega kot indirektni državni podpiranec, pa naj bo to lastnik takšnega podjetja ali pa zaposleni v takšnem podjetju. Največji vplačniki v proračun so pa ravno ljudje iz obeh, zahadne in vzhodne, obal, ki morajo krvo garati da se lahko ti iz notranjosti preseravajo.

Dejstva kažejo ravno nasprotno. Osrednji del ZDA je eden redkih večjih delov države, kjer se v klasičnem smislu še dela in se bo delalo tudi potem, ko povsod drugje ne bo treba več delati tako, kot se dela danes. Tako da je to področje edino v Ameriki, ki ima pravo perspektivo, saj tamkajšnje življenje temelji na utrjenih delovnih navadah in stiku z naravo.

Tehnološko-kapitalska dejstva so pač nemilosrdna in bodo ukinila delovna mesta. Teslina (Muskova) tovarna baterij v Nevadi je bila projektirana, da deluje sama in upravljana na daljavo po modelu Huston - Cape Canaveral. Vendar država Nevada na tak posel ni pristala in je zahtevala delovna mesta, ki jih tovarna po prvotnem načrtu ni potrebovala. Šele, ko je Musk pristal na pogoje države Nevada, je dobil v posest državno ozemlje in je lahko pričel graditi kompleks.

Ameriška država je lastnik 80% vsega ameriškega teritorija in samo 20% zemlje je v privatnih rokah. Perspektiva priobalnih območij je slaba. Največji problem bo delo. Kako in zakaj naj privatni kapital plačuje delo, ki ga ne rabi. Največ moderne tehnologije je locirane na ameriškem zahodu, jugu in v New Yorku. Tu bodo Američani imeli še veliko dela z Marxovo zaključno formulo kapitalizma in bodo počasi ugotovili, da kitajski sistem le ni tako slab.

Če pogledamo, kaj je pravzaprav temeljna razlika med sedanjim kitajskim političnim sistemom in ameriškim, vidimo, da je temeljna razlika ravno v lokaciji pravice do otresanja z gobcem. To pa ni nerešljiv problem. Američani bodo pač nekega dne svojim ljudem rekli, boste pa kje drugje z gobcem otresali, namesto na predvolilnih shodih, recimo, doma v kleti ali na vrtu.

Gotovo, da bodo težave pri uvajanju. Tudi pri nas bodo, čeprav smo s svobodo otresanja z gobcem manj časa zastrupljeni, kot so Američani. Vendar pravi problem prihodnosti ne tiči v možnosti gobca, da otresa, ampak v dostopu do tehnologije. In pri tem ali bo družba ta dostop imela ali ne, gobec nima ničesar zraven.

Zato bo za politiko, ki bo morala skrbeti, da bodo ljudje normalno preživeli tudi, ko bo skupni fond različnega dela spet tak, kot je bil na začetku industrijske revolucije, popolnoma vseeno ali se z gobcem otresa ali ne. Če se koga ne bo dalo umiriti, bo kundak še vedno na voljo. Razlika nasproti prejšnjim časom bo le v tem, da bodo gobec na mestih manjkajočih zob lahko krasili implanti.

Sicer pa je ameriški politični sistem precej drugačen in veliko bolj racionalen od evropskega, tako da nekaterih kitajskih elementov politike, Američanom ne bo težko absolvirati. Je pa seveda sedaj nekaj povsem jasno, namreč, Kitajska nikoli ne bo razpadla in nikoli ne bo imela takega političnega sistema, kot ga ima sedaj Amerika.

Uriah Heep.