Suverene države, ki imajo jasno strategijo, se zavedajo pomena lastništva ključnih podjetij v svojih rokah. Če imamo večino podjetij v lasti tujih oseb/podjetij,smo bistveno bolj ranljivi, saj bodo matična podjetja v primeru globalne krize, prednostno odpuščala v drugih državah. Prav tako je ključno, da praktično vsa tuja podjetja s tranfernimi cenami selijo dobiček v matično državo ali v davčne oaze in na ta način naša država ostaja brez pomembnih davčnih prihodkov. Na ta način država dolgoročno zaostaja z modernizacijo infrastrukture, zaradi manjših davkov se zmanjšajo sredstva za izobraževanje in posledično država v relativno kratkem času dejansko postane nekonkurenčna in nezanimiva za tuja podjetja in na koncu ostane na nivoju afriške kolonije in adijo dobre plačana delovna mesta, razen za nekaj izbranih biričev.

Na ta način država dolgoročno zaostaja z modernizacijo infrastrukture, zaradi manjših davkov se zmanjšajo sredstva za izobraževanje in posledično država v relativno kratkem času dejansko postane nekonkurenčna in nezanimiva za tuja podjetja in na koncu ostane na nivoju afriške kolonije

Zelo dober opis tega, kar se je prej v komunizmu in se sedaj v postkomunizmu dogaja v Sloveniji. Uporabiti je treba samo druge časovne oblike: ...je že zaostala (in to ne samo z modernizacijo!),... sredstva za izobraževanje so se v BDP že zmanjšala, ... država je že dejansko postala nekonkurenčna in ... je že nezanimiva za tuja podjetja. ...
Država ni analogija podjetju kot celoti, država je analogija vodstvu podjetja, ki mora skrbeti, da so vse enote podjetja usklajene, da so pogoji za delo vseh optimalni, da so sredstva podjetja porazdeljena po vseh enotah ne optimalen in ne arbitraren način. Za to država skrbi s primerno zakonodajo, z usposobljenim sodnim sistemom in z zdravim "računovodstvom" (beri finančnim ministrstvom"), in seveda s primerno oboroženo in z zavezniki usklajeno vojsko, ki je (skupaj z zavezniki) garant osebne svobode poštenegs sodstva in nedotakljivosti privatne lastnine.

Kar se tiče privatne in državne lastnine: vsaka lastnina je obveznost, ki ni majhna. V državah, kjer se na obveznosti požvižga vsak, v državah, kjer lahko vsak poslanec "umakne" svoj podpis , v državah v katerih predsednik vlade, ki je ustavni pravnik, godrnja čez ustavno sodišče in noče sprejeti zakona, ki bi ustavno krištev popravil, in pri tem še blebeta o pravni državi, so seveda "obveznosti" do državne lastnine nekaj povsem obrobnega.

Če bo naša delovna sila konkurenčnejša od tuje, potem obratov pri nas ne bodo upali zapirati, ker bodo ob dobičke. In če bomo sami lastniki svojih tovarn, ki ne bodo konkurenčne (in pod državnim lastništvom tudi nikoli ne bodo), je njihov propad še vedno neizogiben.
Ali z drugimi besedami - lastništvo podjetij nam ne kroji usode, kroji nam jo naša konkurenčnost. Kar je sila neugodno glede na to, da je delo pri nas obdavčeno skoraj najbolj na svetu.