Nacionalni interes-»plenilstvo« ali vrnitev pravne države?
»Po tistem, kar beremo in poslušamo, smo v Sloveniji v stanju, ki ga je ekonomist Thorsten Veblen v letu 1899 imenoval “plenilstvo”, pravi dr. Jože Mencinger, beremo v MLADINI. Zanimivo je njegovo sledeče razmišljanje o tajkunizaciji oz. menedžerskih prevzemih: »Do takrat (do l. 2004) je kazalo, ne samo da je slovenska privatizacija narodnemu gospodarstvu povzročila mnogo manj škode kot druge, ampak tudi da ni ustvarjala pravih tajkunov. Slaba stran je bila, da z njo ne iz stare ne iz nove elite nismo dobili veliko nefinančnih lastnikov, ki bi jim bil cilj dolgoročno gospodarjenje s podjetji. Morda prvi med njimi nastajajo prav z zdajšnjo tajkunizacijo oziroma z menedžerskimi prevzemi. Pri tem nedvomno uporabljajo zakone in luknje v njih, zato jim, ker je mučenje prepovedano, celo z uporabo prava na prej opisan način ne bo mogoče dokazati »čarovništva«. Razumljivo je tudi, zakaj izzivajo ljudsko jezo; njihovo premoženje je otipljivo in je zato v nasprotju z neotipljivim bogastvom finančnih kapitalistov mnogo bolj moteče. Tu s področja prava preidemo na področje vrednostnih sodb. Sam za razliko od mnogih ekonomistov načeloma ne vidim problema, če lastništvo in upravljanje podjetij nista ločena. Prav narobe. Do ločitve funkcij je prišlo, ker so se bogati lastniki, ki so to postali z dedovanjem, v drugi ali tretji generaciji »polenili« ali pa ker podjetni posamezniki sami niso zmogli zbrati dovolj kapitala, da bi uresničili načrte, ki so jih imeli, in so si morali pomagati z delničarji. Tudi zdajšnji menedžerski prevzemi, ki spet združujejo obe funkciji, so stvar okoliščin, reda velikosti in vrednostnih sodb.« Dalje dr. Mencinger pravi: «Celo povsem racionalen pomislek, da bodo novi lastniki z vračanjem kreditov, ki so jih najeli za prevzem, obremenjevali zastavljeno podjetje in preprečevali njegov razvoj, je relativen.«
Ali je obremenjevanje prevzetega podjetja za poplačilo kreditov res lahko tako enostavno in samo relativno? Ali je res prav in dobro, da lastništvo in upravljanje podjetij (op.: delniških družb) nista ločena? Ali potem ni prav, da imamo »po zakonu«, na eni strani Upravo-menedžment in na drugi strani lastnike delničarje in njihov Nadzorni svet? Ali ni to ravno bistvo razlike med kapitalskimi delniškimi in neosebnimi družbami? Ali gre res samo za dokazati »čarovništvo« menedžerjem?
Dr. Andrej Rus pa v članku » Umik pravne države iz gospodarstva«; DNEVNIK -07.06.2008, meni drugače: »Menedžment ob prevzemu položaja postane agent oziroma zastopnik interesov delničarjev. Ob imenovanju je postavljen v vlogo fiduciarja, torej v vlogo skrbnika premoženja drugih ljudi. Kot skrbnik tujega premoženja ob imenovanju zaveže, da se bo izogibal konfliktom interesov in se odrekel poslov v lastno korist na račun korporacije oziroma njenih delničarjev. To pomeni, da mora menedžment pri vsaki odločitvi upoštevati interese korporacije in delovati tako, da bo deloval v korist podjetja ter povečeval vrednost za njegove lastnike. Ob imenovanju torej menedžment prevzame obveznost, da bo skrbno in gospodarno ravnal s premoženjem, ki mu je zaupano, in to v korist korporacije in njenih lastnikov, nikakor pa ne v lastno korist.«. Mnenja sem, da dr. A. Rus pravilneje kot dr. J. Mencinger aktualizira »plenilstvo« v družbi in upravičeno ugotavlja: »Menedžerski prevzemi so ponudili pravo kost, da se Barbara Brezigar dokaže kot strokovna in neodvisna tožilka, in iz njenih vrst bi morale te dni prihajati glavne novice. Žal pa je na tožilstvu vse tiho kot na britofu.«
Ali ni to upravičen in aktualen apel za povrnitev pravne države v gospodarstvo in družbo? Kaj bo prevladalo, »plenilstvo« ali pravna država?