Zagovorniki minimalne plače pravijo, da ta zmanjšuje revščino, saj onemogoča izkoriščanje materialne stiske brezposelnih, nasprotniki pa, da revščino dejansko povečuje, saj so delodajalci zaradi njene uvedbe prisiljeni odpuščati.

Ni tako enostavno. Ne gre zgolj za odpuščanje, za trend (agregatnega) zniževanja števila zaposlenih v zasebnem sektorju. Eden od učinkov zviševanja od oblasti predpisane in povsem arbitrarne (kar se tiče višine) minimalne plače je tudi preprečitev zaposlitve tistih, ki so bili pred uvedbo zadnjega povišanja min. plače še vedno (legalno) zaposljivi. Gre za t.i. nevidne učinke povišanja min. plače. Primerjaj: F. Bastiat, bastiat.org/en/twisatwins.html

Nihče ne bo zaposlil delavca, katerega produktivnost je vredna npr. 700 EUR bruto (I), če mora za njegovo delo plačati 850 EUR bruto (I). To pomeni, da so ti ljudje legalno nezaposljivi. Ne smejo delati za 700 bruto, lahko pa so breme davkoplačevalcev in so plačani za z zakonom predpisano brezdelje nekaj sto EUR na mesec.