Argumentiranje za prelivanje dodane vrednosti v javni sektor je največkrat privlečeno za lase. Na primer samo napredovanje. Sediš na istem stolu, delaš isto, z leti samo še bolj počasi, ker ti pešajo psihofizične sposobnosti, kot so spomin, hitrost procesiranja možganov, slabši vid, sluh, bolečine v hrbtenici, bi pa seveda stalno napredoval. Zakaj? V resnici bi morali meriti produktivnost kot v zasebnem sektorju in napredovati na osnovi prav tega. V bistvu bi morali veliki večini javnih uslužbencev z nezahtevnim rutinskim delom iz prej naštetih razlogov plače z leti presedenja na istem nezahtevnem delovnem mestu nižati, ne pa višati. Kje je tu kaj logike, razen za izjeme, ki pa se bodo že same prepoznale.

V bistvu imate prav. Vendar pa sposobnosti ljudi pešajo tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Seveda obstajajo bolj zahtevna in manj zahtevna delovna mesta. Oziroma določena dela zajemajo več fizičnih opravil, določena pa več mentalnih opravil. Po drugi strani se s starostjo in delovno dobo večajo tudi izkušnje, ki so pogosto več vredne kot hitrost obdelovanja podatkov.

In kot tretje, ni rečeno, da je mlad delavec tudi dober delavec samo zato, ker je mlad. Marsikdo je površen, nenatančen, lahkomiseln in seveda kot neizkušen delavec potrebuje tudi stalno nadzorstvo.

Mislim, da stvari niso tako črno bele. Se pa strinjam z vami v delu, da si marsikateri delavec zasluži večjo plačo kot starejši kolega/ica. Tukaj pa trčimo ob hierarhijo in pretekle zasluge. Tudi v zasebnem sektorju so podjetniki in direktorji običajno seniorji.