Že dolgo časa ponavljam sledečo tezo:
LOČITEV BANK OD DRŽAVE
je ravno tako pomembna (in potrebna) kot
LOČITEV CERKVE OD DRŽAVE.
Glede na dosedanji potek privatizacije v Sloveniji še vedno mislim, da bi bil Hamurabijev model najboljši, seveda ob učinkovitem delovanju takratne SDK.
Za razliko od Mencingerja je bil pravi vizionar (žal pokojni,petelin, ki je prehitro zapel) dr. Bogdan Oblak Hamurabi. V Novem Tedniku je bil 10. 1. 1991objavljen intervju, kjer je med drugim odgovoril na vprašanje:
Ali vaša misel glede lastninjenja, da pustimo direktorjem pokrasti kar se da, ker le oni znajo to narediti tako kot je treba, še vedno drži?
»Še vedno, čeprav me ljudje, kadar to izjavim, prekolnejo. Razdelitev lastnine je seveda velik problem. Enkrat so tovarnarjem že pobrali lastnino. Če bi hotela država pričeti delovati, če hoče kje kaj dobiti, potem bi morala to lastnino pobrati še enkrat. Dvakrat nekaj nekomu pobrati seveda ne gre. Podobne težave in nelogičnosti so z delitvijo lastnine ljudem. Če tovarne prodamo delavcem, pridemo spet do samoupravljanja ali pa do tega, da bi delavci, v želji, kako priti do denarja, tovarne prodali in se »vrgli« v potrošnjo. Tako bi spet prišli do inflacije. Povečanja produktivnosti in drugih potrebnih sprememb pa ne bi bilo. Edina možnost je, da se lastnik »najde« sam. Odgovor na vprašanje kaj je boljše, tisto, kar sem naštel prej, ali to, da nekdo dobro skrbi za tovarno, da ustvarja dobiček, da delavci dobro zaslužijo, je odveč. Spraviti neko tovarno v red, v donosno obliko, ni enostavno delo.«
Priznam,da sem se sam v obdobju samoupravnega socializma zavzemal za delavsko delničarstvo. Nisem pa doumel tega, da večina državljanov ni sposobna upravljati lastnih kapitalskih investicij, kar je kasneje pokazala in potrdila razprodaja certifikatskih delnic, čemur pa je zopet v veliki meri botroval prav Mencinger. Po toči zvoniti je sedaj prepozno. Model lastninjenja, kot ga je zagovarjal Hamurabi, je bil zagotovo najbolj smiseln, seveda pod pogojem, če bi država poskrbela, da bi vsi takšni lastniki podjetij (tudi t.i.naši) redno plačevali delavcem plače, državi pa davke in prispevke (učinkovit SDK), ne pa kradli in nosili denar v davčne oaze. Rešitev je tudi danes edino ta, da s podjetji upravljajo pravi lastniki, država pa poskrbi za plačilno disciplino in pravni red v najširšem razumskem smislu. Model, kot ga žal še vedno zagovarja Mencinger, je za slovenske domoljube po mojem mnenju že na krajši rok poguben.
"Naši" (Mencingerjevi) direktorji žal niso pokradli samo podjetij in okradli državno blagajno, ampak še velik del prihrankov državljanov v bankah. Tega pa pred 26. leti niti Hamurabi ni mogel predvideti. Upam, da nismo pozabili, da je leta 2007 KBC hotel kupiti NLB za zelo primerno ceno. Mislim, da je retorično vprašanje, ali bi nastala takšna bančna luknja tudi, če bi bil večinski lastnik NLBja KBC.

Podobno pa je tudi z drugimi državnimi podjetji, kjer nadzorniki držijo vrečo. Ali po kmečko, res je, da pameten kmet ne prodaja krav, ki dajejo veliko mleka. Ampak samo to dejstvo, da so krave dobre mlekarice je premalo za poslovno uspešnost. Če bo ta kmet pri nabavi krme za krave zase obračunaval provizijo, kradel mleko in ga na črno prodajal, zaslužek pa nosil v tujino, te odlične mlekarice kmečkemu gospodarstvu ne bodo veliko koristile. Podobno je za poslovno uspešnost Adrie premalo to, da dobro prevaža potnike za nizko ceno za posvečene "naše" potnike. Vsa armada "naših" kao ekonomskih strokovnjakov pa ni znala ali hotela v Slovenijo prenesti oziroma prevesti nemškega uspešnega sistema korporacijskega upravljanja. Kaj šele, da bi uvajali švicarski demokratični harmonizem.