[Tutankamon21]
Se strinjam z odgovorom. Moti me pa pisanje novinarke, ki zadeve posplošuje, ne napiše pa nič pametnega. Bom pa zadevo skušal prikazati še z drugega zornega kota, sam namreč delam v državni upravi. Pa ne vseskozi. Svojo službeno pot sem začel v zasebnem sektorju.

Torej v praksi je tako, da se ljudje bojijo odgovornosti, bojijo se odločati, ali pa se enostavno naveličajo konfliktov. Določeni ljudje nimajo izkušenj iz zasebnega sektorja, določeni ljudje nimajo želje ali pa nočejo zaposlenim posredovati informacij. Obvestiš nadrejene o težavi, oziroma prosiš za mnenje in ne dobiš odgovora. Nadrejeni znajo povedati kaj si naredil narobe, ko jih vprašaš kaj je pravilno oziroma ali lahko dobiš navodila za delo, pa jih ne dobiš.

Se strinjam, da je javni sektor kot sistem naravnan tako, da spodbuja birokratski pristop. Pa vendar, nekateri ljudje gredo pač preveč po liniji najmanjšega odpora. Prav tako je ta strah pred nadrejenimi v javnem sektorju neosnovan. Ker v praksi imajo ljudje na sodniji pokrit hrbet. Zato ne bi smeli pristajati na vse kaprice šefov. Je pa res, da ko se velika večina pokori, potem vsi skupaj pritiskajo še na tistih nekaj posameznikov, da se podredijo čredi. Jaz pa pravim, da ni treba, da je temu tako. Vsak posameznik se mora trudi delati v dobro ljudi. Opozarjati na napake. Tudi anonimno, če ne gre drugače.

Včasih se s sodelavci sporečemo kako rešiti kako stvar in sčasoma se dogovorimo. Stvar je pa taka, da v principu mora vsak zaščititi svoj hrbet, saj se vsaka napaka lahko hitro maščuje. Nikogar ne zanima koliko dela si opravil, nikogar ne zanima komu vse si pomagal. Važno je le, da nisi storil napake. Iščejo se napake.

Je, več je treba sodelovanja. Ampak tega prepucavanja, z veliko hujšimi posledicami je v zasebnem sektorju še veliko več. Mene pravzaprav čudi, da zaposleni v javnem sektorju tako enostavno pristanejo na to, da se piše še več brezveznih poročil, ki ne prinašajo nobenih sprememb. Saj jaz verjamem, da človek, ki ve, da drugemu dela slabo, ne more biti srečen. In ga to kljuva. Če bi se recimo zasebnike malo lepše obravnavalo, bi se oni potem tudi lepše do zaposlenih v javnem sektorju. Sploh pa je treba opozarjati in izpostavljati te politične nastavljence, ki se skrivajo po raznih agencijah in samo štrene mešajo.

Vsa birokacija pa je vodena hierarhično. Od zgoraj navzdol. Marsikdo komplicira samo zato, ker se boji, ker nima navodil in ustreznih znanj. Predvsem sem opazil, da se vse preveč dela na pamet. Prejšnje leto sem iz interneta potegnil precej navodil in predpisov, da smo v službi določene zadeve dorekli. Prej tega ni naredil še nihče. Kar me čudi. Čeprav bi bila dolžnost vodstva, da podrejene opremi z informacijami in jih nauči samostojnega vodenja in razmišljanja. Ampak to v principu niti ni zaželeno. Sistemi so zastavljeni tako, da spodnji delajo in čim manj razmišljajo, razmišljanje je prepuščeno vodstvu, ki pa ukrepa kakor ukrepa. Ali ukrepa ali pač ne.

Jaz se še danes spomnim kako sem moral iti do načelnika, da je uradniku na upravni enoti razložil, da mora spoštovati zakon. Pa se sedaj odlično razumem s tistim uradnikom. Mi je eno vlogo neverjetno hitro rešil. Sem bil prav presenečen.

Največja hinavščina pa je izobraževanje zaposlenih, katere se pošilja na neke tečaje, ki so marsikdaj nekoristni za delo, ki se opravlja. Večinoma se ljudje prijavljajo na tečaje zaradi druženja, zabave ali pa preprosto zaradi boljših ocen. Koristi od izobraževanja pa marsikdaj ni. S tem, da funkcionarji so na boljšem kot javni uslužbenci, ker dobijo več.

Ma ja, ta izobraževanja so velikokrat namenjena temu, da uradniki na ministrstvu in teh agencijah še kaj zaslužijo. Predavajo pa ljudje, ki nimajo izkušenj iz prakse, niti si jih ne želijo. In kar mene najbolj moti, ker na državljane gledajo prezirljivo in vse obravnavajo kot kriminalce. Logike pa v teh predpisih pogosto nobene. In to me jezi. Sploh razno razni politični nastavljenci. Ali pa eni vsega naveličani uradniki, ki si v resnici sploh ne želijo opravljati te službe.

In za konec še tole. Zakaj neki bi se nek javni uslužbenec trudil, da bi nekaj spremenil, če postane potem motnja v sistemu? Naletiš samo na ovire in težave. Najprej se morajo vodilni uslužbenci in politika odločiti kaj hočejo in kako to doseči, potem ste pa lahko jezni na zaposlene.

Saj jaz sem tudi jezen na obrtnike včasih. Prosiš več mesecev, da dobiš obrtnika za delo, ko ga dobiš, pa slabo naredi in drago zaračuna. Si rečeš, da boš drugič raje naredil sam. S tem, da mnogi goljufajo pri davkih, nategujejo s plačili, po drugi strani pa pričakujejo, da jim bo država nudila vse.

Ja, obrtnike za mala dela je težko dobiti. Je pa tako, v Sloveniji se je zadnjih 20 let zelo negativno obravnavalo poklicno izobraževanje. Sedaj pa obrtnikov manjka. In potem si lahko več privoščijo. Pa potem se še regulira čisto preveč poklicev, tako da je konkurence tam precej manj. In manj kot je konkurence, višje so cene, nižja je kakovost storitve.

Proti birokratom se je pa treba boriti povsod. Ne sme se jim pustiti, da ljudem uničujejo življenja za malenkosti.
Ravno ta primer z doktoratom je smešen. Ministrica je v isti situacija, kot ta ženska, ki je bila kaznovana. Pa zanjo ne bo nobenih posledic. Pa tudi ne bo spremenila te butaste zakonodaje. To mene moti. Ta prekleta dvoličnost. Njega bomo pojebali v nulo, zame pa ta pravila ne veljajo, ker jaz sem pa ta in ta.
No, sicer se pa tej Maji Brenčič iz aviona vidi, da je ena sluzavka pokvarjena, ki je pripravljena za denar narediti vse. Pa se jo še kar gleda na ministrskem mestu. To je tisto kar je žalostno.