[tstih]
znanost na staranje gleda kot na bolezen in ne (več zgolj) kot na ireverzibieln, neizogiben proces. Določene učinke staranja znamo, npr. z izvornimi celicami, že zavrteti nazaj. Svet v katerem bomo šli vsakih 15 let na generalni servis in čas, ko nam sposobnosti ne bodo več pešale, če si bomo le lahko privoščili obnavljanje - v prihodnjega pol stoletja ni več nepredstavljiv.

Tak svet je, če smo realisti, na žalost (tudi na mojo) precej dlje kot petdeset let v prihodnosti. O tem, da mapiranje genoma niti približno ni prineslo takega napredka, kot ga je takrat napovedoval skorajda konsenz, je bilo napisanega že ogromno. Večina uporab matičnih celic pa je tudi precej na blef, trial and error. Včasih deluje, včasih celo zelo dobro ... dokler nenadoma tam ne začne rasti nekaj čisto drugega (glej recimo en.wikipedia.org/wiki/Teratoma ).

[tstih]
Zato nekih gigantskih ukrepov na projekcije kako bo čez 50 let morda ni smiselno pripravljati. Ker ... najverjetneje ne bo tako.

Vsekakor bo kvantitativno drugače, ampak ti kolikor razumem meniš, da je na mestu še bistveno večji optimizem - ne bomo živeli do 105-ega in zato morali delati do 85-ega, temveč bomo živeli do 200-ega in dlje in zato morali delati do ... kdaj?

Za povrh pa praviš, da nima smisla česarkoli reformirati, saj itak ne vemo, ali bomo v življenjski dobi napredovali zgolj hitro, ali zelo hitro ... in zato naj pač izobraževalni, zaposlitveni in pokojninski sistem ostanejo takšni, kot so?

[TadejK]
> [tstih]
> znanost na staranje gleda kot na bolezen in ne (več zgolj) kot na ireverzibieln, neizogiben proces. Določene učinke staranja znamo, npr. z izvornimi celicami, že zavrteti nazaj. Svet v katerem bomo šli vsakih 15 let na generalni servis in čas, ko nam sposobnosti ne bodo več pešale, če si bomo le lahko privoščili obnavljanje - v prihodnjega pol stoletja ni več nepredstavljiv.
Tak svet je, če smo realisti, na žalost (tudi na mojo) precej dlje kot petdeset let v prihodnosti.

V resnici ... ne vemo.

> [tstih]
> Zato nekih gigantskih ukrepov na projekcije kako bo čez 50 let morda ni smiselno pripravljati. Ker ... najverjetneje ne bo tako.
Vsekakor bo kvantitativno drugače, ampak ti kolikor razumem meniš, da je na mestu še bistveno večji optimizem - ne bomo živeli do 105-ega in zato morali delati do 85-ega, temveč bomo živeli do 200-ega in dlje in zato morali delati do ... kdaj?
Za povrh pa praviš, da nima smisla česarkoli reformirati, saj itak ne vemo, ali bomo v življenjski dobi napredovali zgolj hitro, ali zelo hitro ... in zato naj pač izobraževalni, zaposlitveni in pokojninski sistem ostanejo takšni, kot so?

Nikjer nisem napisal da nima smisla cesarkoli reformirati, razmislek je sel v smeri stran od centralnega plana "do nnn leta bomo delali". To ne pomeni, da je sedanji sistem v kakrsnemkoli smislu optimalen. Ravno obratno je. Nekaj slabosti ki jih lahko odpravimo:
1) Model ne zajema svetovne gospodarske rasti, ampak le lokalno,
2) Model je direktno izpostavljen krizi in celo politiki upravljanja drzavnih podjetij v Sloveniji,
3) Model temelji le na lokalni demografski piramidi,
...
Vecja razprsenost, vecje zanasanje na prihranke, prehod z drzavnih na zasebne pokojnine (na zacetku lahko tudi z obveznim zavarovanjem, ce samoiniciativno ne gre), enotna socialna pomoc (ki nadomesti drzavno pokojnino) se zdijo nekako bolj perspektivne od premikanja neke splosne "meje" in povprecja vsak mandat.