Ne strinjam se. Odgovorni bi lahko bili, če se ne bi ta (in preostalih nekaj prejšnjih) drekasta vlada in njeni dežurni podrepniki vmešavali v vodenje družbe do te mere, da ji niti sicer več kot dobri finančni rezultati niso dovolj. Preden komu odnese pokrove: povsem se strinjam, da ima lastnik podjetja zadnjo besedo, ampak kot razumen človek pričakujem, da je ta "zadnja beseda" smiselna in upravičena. Če pa lastnik s svojimi (ne)dejanji ne omogoča ali celo blokira investicije in razvoj, potem pa je povsem upravičeno, da mu zaposleni tako ali drugače dajo vedeti, da ga s***e.
Luka čaka že nekaj krepkih let na nov vhod. In nikome ništa. Zaprtih skladiščnih površin je iz dneva v dan premalo, kar pomeni, da gre marsikatera pošiljka že danes mimo Kopra - in nikome ništa. Eh, seveda, se bo že našel kdo, ki bo ugotovil, da je za vse naštete težave kriva uprava, država-lastnica pa je nedolžna kot Devica Marija.

[zelenalisica]
Ne strinjam se. Odgovorni bi lahko bili, če se ne bi ta (in preostalih nekaj prejšnjih) drekasta vlada in njeni dežurni podrepniki vmešavali v vodenje družbe do te mere, da ji niti sicer več kot dobri finančni rezultati niso dovolj. Preden komu odnese pokrove: povsem se strinjam, da ima lastnik podjetja zadnjo besedo, ampak kot razumen človek pričakujem, da je ta "zadnja beseda" smiselna in upravičena. Če pa lastnik s svojimi (ne)dejanji ne omogoča ali celo blokira investicije in razvoj, potem pa je povsem upravičeno, da mu zaposleni tako ali drugače dajo vedeti, da ga s***e.
Luka čaka že nekaj krepkih let na nov vhod. In nikome ništa. Zaprtih skladiščnih površin je iz dneva v dan premalo, kar pomeni, da gre marsikatera pošiljka že danes mimo Kopra - in nikome ništa. Eh, seveda, se bo že našel kdo, ki bo ugotovil, da je za vse naštete težave kriva uprava, država-lastnica pa je nedolžna kot Devica Marija.

Ti bi se tudi šel pravičnost. Morda imaš teoretično celo prav. Žal ta preprosta teorija v praksi komplesnih procesov, kot je firma, ne funkcionira. Če delavec ni obravnavan v skladu s pravili, če ne dobiva plače za svoje delo, potem je celo pri nas štrajk dovoljena in upravičena oblika boja. V vseh ostalih primerih lahko delavec svoje nezadovoljstvo izrazi tako, da da odpoved.

Botom line: lastnik ima pravico, da uniči svoje podjetje. Če mu to pravico vzamemo, potem smo v diktaturi. In je končni rezultat mnogo hujši kot eno uničeno podjetje. Lahko si mislimo, da je lastnik nor, ampak pravico da uniči svoje podjetje mu moramo pustiti. V primeru Luke Koper smo lastnik državljani kot lastniki države. V našem imenu Luko odločitve lastnika sprejema vlada. Ker je vlada nora, se moramo nujno vprašati kaj bomo storili tisti, ki smo jo nastavili. Ker trenutno ničesar ne storimo je na mestu teza, da smo nori tudi mi. Ampak delavci Luke naj pa delajo in je ne uničujejo. S svojim ravnanjem so si zaslužili, da poravnajo škodo. Samo Železnicam 700k dnevno.

Ne razumeš, da je način, na katerega bi Luka rada prišla do drugega tira ali tretjega pomola, nedovoljena državna pomoč.

Na način, kot bi Luka morala priti do sredstev pa ne želi oziroma, verjetno ne bi mogla priti. Vsaj do zadostne količine ne.