[rename]
> [mimoidoci]
> Kdo pravi, da tole ni dober case za tožilstvo. Če bi bil tožnik lastnik banke, ki toži nevestno poslovodstvo še toliko bolje. Če bi izrečena sodba poleg relativiziranja, da se kredit itak vrača, upoštevala še, da če se jutri preneha, da ga naj vrača kar tožena uprava, bi bilo že super logično, pravično in vredno sodbe normalno delujočega sodišča. Če se namreč 20 letni kredit uspešno vrača 10 let, je še vedno možna precejšnja pizdarija, če dolžnik jutri defaultira. Ali pa čez tri leta, oziroma kadarkoli med trajanjem kredita. Pri nizkih obrestih se izguba banke realizira še toliko hitreje. In za pokritje te izgube bi morala nedolžna uprava kasirati določene uzance. Pa naj še deset let živijo v strahu defaulta njihove priviligirane princeske in njenega fotra.
>
> Vsi nabijajo o nizkih obrestih, nihče pa ne o drugem indikatorju nespodobne obravnave komitenta - o višini zneska, o posledični tveganosti do tega komitenta in o koncentraciji bančne aktive. Z 2.200 EUR Simonine neto plače dobiti 335.000 EUR kredita je s stališča lastnika banke super dober razlog za kazenski pregon uprave zaradi nevestnega poslovanja. Pa še fotru (povezani osebi) dati ravno toliko!!! Foter je definitivno ne bi mogel reševati. In obratno; ona ne bi mogla reševati njega, če bi zašel v kakršnekoli težave (poslovne, finančne, zdravstvene). Če kombiniramo vse pogoje - nizko obrestno mero, skoraj 700.000 EUR kredita isti družini, kvaliteto zavarovanja (hišo potrebno adaptacije), namenskost porabe sredstev (zgolj adaptacija hiše bi morala stati precej manj od odobrenega) dobimo hudo sumljivo in precej unikatno konfiguracijo kreditnih parametrov in okoliščin, ki jasno kažejo na samomorilnost poslov s priviligeranimi "stebri družbe". A je to tako težko argumentirati na sodišču. Tožba ima meso, samo vprašanje kako so jo napisali, sprocesuirali in interpretirali. Jebiga, ko bi dobili takle retail case, potem pa juhej še na množico corporate kreditov, kjer se je pravzaprav dogajal bistveni del bančnega rock and rolla. Čemu panika, da je case nedodelan in da je vse zamujeno. Jes dabome nedodelan, a se da še veliko dodati, še posebej, če bo kdo blagovolil opozoriti, da je bila tiste čase OM za depozite višja od OM blondinkinega kredita, kar je predstavljajo takoj realizirano izgubo za banko. Naj si kdaj kak tožilec priskrbi kakšnega strokovnjaka, jebo jih, da jih jebo smotane. Pa ni potrebno ravno mene, ker sem predrag, pa še enkrat toliko dobrih argumentov sem v naglici pozabil napisati.


Skoraj vse drzi.
Kredit je sicer 30 letni, zaokroziva, da mora vrniti 1000€ mesecno + obresti.
Simona vraca, oce tudi. Zaenkrat najbrz z lahkoto.
Torej skoda ni povzrocena. Hisa obnovljena, vredna vec kot glavnica.
Oce bo vracal do svojega 100tega leta, Simona do 70, plus minus, ne vem tocno koliko sta stara. Ampak koliko 20, 25, 30 letnih kreditov se ne bo poplacanih zaradi raznih razlogov: bolezni, smrti, locitve,.....
Kot so povedali na zagovoru, to ni bil edini kredit z nizjo obrestno mero.
Veze in poznanstva, jasno.
Kje jih pa ni? Potem bi morali obtoziti 3/4 Slovencev.
Relativiziram?
Sploh ne, ampak 10 in 100x vecji krediti so podeljeni, nihce obtozen...in krediti se ze danes ne vracajo.

Primer, ki mi je zaradi razvpitega Golobica najbolj padel v oci: Ultra. Kao visokotehnolosko podjetje (ja, pajade).
Vsi v en glas zatrjvali, kako so vec milijonski krediti zavarovani z nepremicninami....ja, na papirju, v realnosti pa tisto ni vredno nic, se toliko ne, kot Simonina hisa pred adaptacijo. Jebi ga, Murgle niso v Zasavju.
Tu ni slo za oportunitetno izgubo, ampak za konkretno nastalo in z lahkoto izracunljivo.
In koliko je se takih bolj ali manj poznanih ultr? Najbrz za ene 5-7 milijard.
In koliko simon? Nemalo, a so nepoznane javnosti....tu pa tam pricurlja kaksen okostnjak, kako so posvecenim dajali minimalne obresti za kredite in hkrati maksimalne za depozite....a to so seveda osebni podatki in poslovne skrivnosti.

Simona pa sluzi za dvigovanje megle, kot zrtveno jagnje takorekoc.

Obsoditi bankirje zaradi Simone je enako tisti vecletni kazni zaradi par 100 eurov. Stekamo?

Spoštovanje rename. Vem kaj te muči. Za začetek ločiva kredite in bančno prakso na drobno (občani, retail) in na gospodarske družbe (corporate). Kreditna obravnava je drugačna, zneski kreditov tudi, le tvoja argumentacija meša ene z drugimi.

Nevestno poslovanje namreč ni definirano z višino zneska. Niti s tem, da se znesek trenutno še vrača, vsa čast pa Viktorju Dimicu, če ga bo še vračal pri stotih letih. No in če ne, bi jaz tu v vračanje Viktorjevega in Simoninega pufa vpletel še dotično upravo. Ker je to možno.

Reciva torej, da gre v primeru Dimic za odstopajoč primer (priviligiranega) retail kredita. Zato se pogovarjajmo o sodni praksi bančnega poslovanja z drobnimi priviligiranci oziroma "stebri družbe", ker jaz in ti ter najini fotri takega posla z NLB ne bi opravili "nikad a možda ni tad." Pri čemer NLB ni privat ampak državna banka.

Ko bodo na vrsti pa corporate krediti z ogromnimi zneski, se pa spet slišiva. Tam je breme dokazovanja rabot še nekajkrat lažje, zato brez panike. Rabimo samo še sodnike na sodiščih (razne Deše Cener odpadejo) in malček sposobnejše tožilce pri obtožnicah. Oboje hkrati.