[mimoidoci]

"Tudi opcijske pogodbe so derivativi. V vašo številko 700 tisoč milijard USD (obseg derivativnih poslov), ki jo manipulativno navezujete tudi na nekakšna denarna sredstva v obtoku, sodi tudi naslednja zgodba.

Tudi pojem fixing tečaja (za LIBOR, FOREX, zlato, srebro, …) ne pomeni, da te tečaje na silo uravnavajo centralne banke s pomočjo investicijskih bank, kot bi izhajalo iz vaših komentarjev, ampak so fixingi poravnalni tečaji ob presečnih urah, ko se določajo enotni dnevni poravnalni tečaji (iz množice nihajočih intraday tečajev zadnjih 24 ur) za poravnave in vrednotenja znotraj finančnih trgov za določen dan.

Problem, ki ga vidi avtor članka Tadej, je torej v dogovorni ekonomiji. A ne v vaši posplošeni in izmišljeni varianti dogovarjanja, ki to sploh ni, temveč v varianti, ki se dogaja Venezuelam in Slovenijam tega sveta. Centralno plansko uničevanje države pomeni naprimer, da nek državni funkcionar zaukaže dobičkonosnim državnim podjetjem ELES, GEN energija in Pošta Slovenije, da iz svojih dobičkov rešujejo izgubarsko banko NKBM v višini 47,5 mio EUR."

Mimoidoči, pa spet na polno forco in takoj s podtikanjem slabih namenov. Malo več spodobnosti ne bi škodilo. 700 tisoč milijard je obseg realnih (denarnih tokov) v povezavi z derivativi.

Kar se tiče fixing-a se ta izraz (ki se res uporablja tudi pri določenju poravnalnih tečajev) tukaj uporablja (kot je tudi običajno) v drugem pomenu. In sicer v nedovoljenem dogovarjanju ključnih akterjev na trgu. In če ste spremljali dogajanje na svetovnih finančnih trgih (kar izgleda ste), potem boste vedeli, da je v z zadnjih letih prišlo do vrste afer, ki obsegajo tako nedovoljeno dogovarjenje predvsem s strani (investicijskih) bank glede obrestnih mer (LIBOR škandal), zlata (banke, ki so sodelovale pri določanju London fixing-a), .....Ves svetovni delniški trg držijo pokonci (višino delniških tečajev) CB s svojimi intervencijami. Isto je z obveznicami in še bolj to velja za stateške surovine (zloraba nafte za politične razloge: glej sestanek Kerry Abdulah sept 2014 ali pa Kissingerjevo intervencijo 1972 v Saudski arabiji ali podobno Reaganovo zgodbo 1986). Vsi ti škandali so imeli za posledico sodne postopke, ki pa so se praviloma končali s poravnavami. Ali drugače, praktično nihče ni bil obsojen kljub milijardnim škodam.

Mimoidoči, v velikem belem svetu je bistveno več dogovorne ekonomije kot si si sposoben priznati. Predvsem v finančnem svetu. Največji idioti so tisti (ti ponavadi tudi najbolj nasedejo v naslednji krizi), ki verjamejo, da igrajo na trgu kjer velja nevidna roka ponudbe in povpraševanja. "The whole game is rigged" - ko boš to dojel, boš mogoče kdaj kaj zaslužil na trgu.

Kar se NKBM tiče, gospodar dela s svojim kapitalom to kar mu ustreza. Tudi daje obvezna navodila d.o.o.jem. Povsod po svetu. Tudi v skladu z OECD Corporate guidelines. Še posebej, če je odločitev podprta z 2 sklepoma vlade in DZ. Sicer pa je AUKN takrat naredila logično potezo. Namreć v pasivi NKBM je bilo takrat 406 milijonov kreditov tujih bank, ki so imeli zelo jasen covenant glede državnega lastništva. Tj. lahko bi zahtevale vračilo kreditov (kar bi pomenilo takojšnji stečaj banke), če bi državni lastniški delež padel pod določen % (Glej prospekt ob izdaji delnic na Varšavski borzi 2011). Uprava ni imela nikakršnega formalnega (ali neformalnega ) zagotovil, da se to ne bi zgodilo. Tega Ti Petra Sovdat namenoma ni hotela povedati v Financah. Je pa škoda, da AUKN takrat ni uspelo v celoti odstaviti NS (predvsem predsednika) in posledično Upravo. Če bi ji takrat to uspelo, bi bil verjetno obseg slabih terjatev bistveno manjši kot se je potem ugotavljal dec 2013.

Lep dan še naprej