V glavne m bi se lahko z zapisanim strinjal, žal pa ne z vsem. Tako imenovani izbrisani seveda niso produkt samo desnih strank, saj so se s tem problemom ukvarjali predvsem v času Drnovškove vlade, ki ji je zakon o izbrisanih posvem ustrezal. Del krivde seveda nosijo desne stranke. Kaj je levo in kaj desno bom tokrat izpustil! Prav tako ne bom problematiziral komu so bile v primeru izbrisanih v resnici kršene človekove pravice, kajt nekaterim so v resnici bile. Odpravnino bodo dobili oboji, ki se jim bo dalo iti čez administrativno kalvarijo. Krivica bo vsaj na simbolni ravni popravljena.
Povojni poboji res da niso več zamolčani, so pa še vedno zakopani tako fizično kot v naši zavesti. O njih se še danes ne da racionalno pogovarjati v tej opranoglavi družbi. Krivica tudi slučajno ni odpravljena in še dolgo ne bo niti na simbolni ravni. Torej metati obe kategoriji, množične poboje (umore) in izbrisane v isto kategorijo kršitev človekovih pravic je smešno.
Naslednji problem, ki je zamolčan, oziroma izkrivljeno predstavljen, je problem večine in manjšin. Kaj pri nsa res odloča večina? Močno dvomim! Vse bistvene pozicije v družbi, v vseh družbenih posistemih tja do vodenja raznih društev, da o sodstvu, šolstvu, dražvni upravi itd. niti ne govorim, so v rokah prav istih ljudi kot pred letom 1990 in njihovih krvnih ali menatlnih dedeičev. Kdo torej odloča? Ker so tudi vsi pomembni mediji v rokah istih ljudi, drugače tudi biti ne more.
In še za konec. Kako se naša družba odzove, ko izvemo za kršitve človekovih pravic, ko tako odloči evropsko sodišče za človekove pravic? Nič se ne zgodi! Nikjer nobene odgovornosti, nobenih odstopov, nobenih zakonskih sprememb. Samo molk in še enkrat molk! To je tisto kar najbolj skrbi. Vdanost v to enoumje, neznosna neizobraženost, primitivizem in odsotnost logičnega mišljenja. Duh revolucionarnega lumpenproletarita je naša kruta realnost.