Kot izrazito recipročen pojem pa tudi terjajo od tistega, ki uveljavlja neko človekovo pravico zase, da jo je pripravljen priznati drugemu, ki uveljavlja enako pravico v bistveno podobnih okoliščinah.

Seveda je to težko. Velik dosežek je, če smo pripravljeni pustiti druge pri miru vsaj takrat, ko nam nič nočejo.

Kljub temu, da je vsak posameznik v nekaterih ozirih manjšina, se večina najde v mainstreamu, ki nekatere manjšine vključuje (npr. večino priseljencev, samohranilke, biseksualke, filateliste), druge pa izključuje (npr. prostitute, vahabite, Jehovove priče). Mainstream po naravi stvari privlači tudi posameznike brez samostojno oblikovanih stališč. Če se občasno najdejo v vlogi zatirane manjšine (kadilci, samozaposleni, lastniki gozdov ipd), jih to ne odvrne od mainstreama.

Regulacija (zakonodaja) je praviloma izraz volje večine, zato več regulacije pomeni manj svobode in dostojanstva za manjšine. In to velja tudi za protidiskriminacijsko zakonodajo.
Mainstream ogroža pravico manjšine do dostojanjstva prek aparatov države, kot so npr. šolstvo, javni mediji, državno financirana propaganda, socialno skrbstvo..., zato je vsak evro davka, ki ga plačate, vaš prispevek h kratenju svobode in dostojanstva.