Ne, mladi se ne bojijo UDBE! Mnogi še vejo ne kaj kratica pomeni. Strah, ki hromi našo družbo, je postal nezaveden, ker se je v vzorci obnašanja enostavno dedoval in se v vsaki generaciji manifestira drugače. Danes še najbolj v brezbrižnosti in bojazni, da bi kdo izstopal iz povprečja, ker se s tem izpostavi v družbi, ki uspešnih ljudi ne mara, razen v športu. Malo starejše generacije so tiho in bentijo doma ali v bifeju, ker se bojijo za svoje službe in kariere. Kako si drugače razložiti molk večine sodnikov ob poraznem stanju v pravosodju, šolstvu, ...? Saj to so vendar izobraženi ljudje, vsaj naj bi bili, ki so jim zaupane zelo odgovorne naloge v tej družbi. Kaj res verjameš, da so vsi verniki salonskega levičarstva? O generaciji starejših ljudi raje ne bom govoril, oni se še kako dobro spomnijo nezaslišanega terorja po vojni in jim je strah vcepljen v kosti.
Se morda kdaj vprašaš, zakaj je naša družba tako različna od avstrijske, italijanske, pa tudi madžarske in hrvaške? Saj smo vendar sosedje in sodimo v isti kulturni krog. Jaz sem se vedno spraševal, kaj je tisto kar nas določa, da smo taki kot smo, kaj se je zgodilo, če vemo, da smo imeli z državami okrog nas precej podobno zgodovino vsaj tja do leta 1918, pa še potem se ni veliko razlikovala vse tja do druge svetovne vojne.
Seveda se lahko motim, vendar me do sedaj še nihče ni prepričal v to, saj enostavno ne verjamem, da smo Slovenci bolj neinteligentni, manj delovni, skratka, po naravi drugačni od najbližjih sosedov. Zakaj hočemo prav mi živeti v popolnoma egalitarni družbi? Zakaj se prav mi tako bojimo prevzeti odgovornost za lastna življenja in svoje odločitve in hlepimo pa mami "državi", da se odloča namesto nas, da skrbi za vse naše potrebe? Kaj to ni strah?
Saj pravim, lahko se motim, zato drugim pustim, da razmišljajo po svoje in jim ne polagam v usta tistega, kar niso izrekli, kot si mi ti. Samo razmišljati poizkušam s svojo glavo in iskati odgovore na vprašanja, na katera jih še nisem našel.

[kugy]
Ne, mladi se ne bojijo UDBE! Mnogi še vejo ne kaj kratica pomeni. Strah, ki hromi našo družbo, je postal nezaveden, ker se je v vzorci obnašanja enostavno dedoval in se v vsaki generaciji manifestira drugače. Danes še najbolj v brezbrižnosti in bojazni, da bi kdo izstopal iz povprečja, ker se s tem izpostavi v družbi, ki uspešnih ljudi ne mara, razen v športu. Malo starejše generacije so tiho in bentijo doma ali v bifeju, ker se bojijo za svoje službe in kariere. Kako si drugače razložiti molk večine sodnikov ob poraznem stanju v pravosodju, šolstvu, ...? Saj to so vendar izobraženi ljudje, vsaj naj bi bili, ki so jim zaupane zelo odgovorne naloge v tej družbi. Kaj res verjameš, da so vsi verniki salonskega levičarstva? O generaciji starejših ljudi raje ne bom govoril, oni se še kako dobro spomnijo nezaslišanega terorja po vojni in jim je strah vcepljen v kosti.
Se morda kdaj vprašaš, zakaj je naša družba tako različna od avstrijske, italijanske, pa tudi madžarske in hrvaške? Saj smo vendar sosedje in sodimo v isti kulturni krog. Jaz sem se vedno spraševal, kaj je tisto kar nas določa, da smo taki kot smo, kaj se je zgodilo, če vemo, da smo imeli z državami okrog nas precej podobno zgodovino vsaj tja do leta 1918, pa še potem se ni veliko razlikovala vse tja do druge svetovne vojne.
Seveda se lahko motim, vendar me do sedaj še nihče ni prepričal v to, saj enostavno ne verjamem, da smo Slovenci bolj neinteligentni, manj delovni, skratka, po naravi drugačni od najbližjih sosedov. Zakaj hočemo prav mi živeti v popolnoma egalitarni družbi? Zakaj se prav mi tako bojimo prevzeti odgovornost za lastna življenja in svoje odločitve in hlepimo pa mami "državi", da se odloča namesto nas, da skrbi za vse naše potrebe? Kaj to ni strah?
Saj pravim, lahko se motim, zato drugim pustim, da razmišljajo po svoje in jim ne polagam v usta tistega, kar niso izrekli, kot si mi ti. Samo razmišljati poizkušam s svojo glavo in iskati odgovore na vprašanja, na katera jih še nisem našel.

Zaplankanost, bi rekel, da je še najbližji odgovor. Pa ne zaplankanost v tem smislu, da ne veš kaj se dogaja zunaj, ampak ne glede na to kaj veš, se držiš vzorcev, ki ti jih narekuje bližnja okolica. V plemenskih skupnostih je najvišja kazen za posameznika, da ga izločijo iz plemena, v Sloveniji deluje ta prastrah pred izločitvijo na podoben način. Je pa zanimivo to, da večina tistih, ki so odšli v svet in so tam uspeli, se od tam ne vrnejo več nazaj v svoji aktivni dobi. Očitno ko so spoznali (lastno) zaplankanost si ne želijo več nazaj, (ne verjamem da gre samo za finančne razloge, čeprav je tudi to faktor).

[kugy]
Ne, mladi se ne bojijo UDBE! Mnogi še vejo ne kaj kratica pomeni. Strah, ki hromi našo družbo, je postal nezaveden, ker se je v vzorci obnašanja enostavno dedoval in se v vsaki generaciji manifestira drugače. Danes še najbolj v brezbrižnosti in bojazni, da bi kdo izstopal iz povprečja, ker se s tem izpostavi v družbi, ki uspešnih ljudi ne mara, razen v športu. Malo starejše generacije so tiho in bentijo doma ali v bifeju, ker se bojijo za svoje službe in kariere. Kako si drugače razložiti molk večine sodnikov ob poraznem stanju v pravosodju, šolstvu, ...? Saj to so vendar izobraženi ljudje, vsaj naj bi bili, ki so jim zaupane zelo odgovorne naloge v tej družbi. Kaj res verjameš, da so vsi verniki salonskega levičarstva? O generaciji starejših ljudi raje ne bom govoril, oni se še kako dobro spomnijo nezaslišanega terorja po vojni in jim je strah vcepljen v kosti.
Se morda kdaj vprašaš, zakaj je naša družba tako različna od avstrijske, italijanske, pa tudi madžarske in hrvaške? Saj smo vendar sosedje in sodimo v isti kulturni krog. Jaz sem se vedno spraševal, kaj je tisto kar nas določa, da smo taki kot smo, kaj se je zgodilo, če vemo, da smo imeli z državami okrog nas precej podobno zgodovino vsaj tja do leta 1918, pa še potem se ni veliko razlikovala vse tja do druge svetovne vojne.
Seveda se lahko motim, vendar me do sedaj še nihče ni prepričal v to, saj enostavno ne verjamem, da smo Slovenci bolj neinteligentni, manj delovni, skratka, po naravi drugačni od najbližjih sosedov. Zakaj hočemo prav mi živeti v popolnoma egalitarni družbi? Zakaj se prav mi tako bojimo prevzeti odgovornost za lastna življenja in svoje odločitve in hlepimo pa mami "državi", da se odloča namesto nas, da skrbi za vse naše potrebe? Kaj to ni strah?
Saj pravim, lahko se motim, zato drugim pustim, da razmišljajo po svoje in jim ne polagam v usta tistega, kar niso izrekli, kot si mi ti. Samo razmišljati poizkušam s svojo glavo in iskati odgovore na vprašanja, na katera jih še nisem našel.

Predvidevam, da je med nama generacijski razkorak. Ne samo teoretično, tudi dejansko.
Saj je vikibedi že lepo odgovoril na tale post. Res nekoliko bolj enostavno, za kakšnega človeka skoraj nesprejemljivo, povedal je praktično vse. Tako majhno pleme, da ga ksenofobija prekaša.

In nova generacija, ki prihaja, ki nima niti vojaškega usposabljanja narejenega. Verjetno je tudi njih strah za službe. Raje se zavihtijo na kakšen stol v javnem sektorju in tam najdejo svojo nišo, kakor da bi začeli na svoje. Na svojem je treba delati. Tudi po cele dneve. Mnogo pa jih prihaja v javno upravo samo v službo.

To je vsa umetnost. Niso navajeni delati. Povečini jih skrbi (predvsem) za lastno rit in lastno varnost. Niso jih naučili delati in razmišljati. Samo to.

Še kar se strahu tiče. To je izrazito subjektiven občutek. Tako, kakor npr. pravica.
Mene nikoli ni bilo strah. Povedati kaj si mislim, tudi za ceno službe ne.

Vprašaj TadejaK, ali ga je strah? Mislim, da je jasno, da ga ni. Vsekakor NI naključje, da ni ekonomist in da NI zaposlen na kakšnem finančnem minuistrstvu, kakšni banki ali drugačni finančni ustanovi.

Tiste svoje pravnike le vprašaj po zdravju, če že ne pa vsaj po hrbtenici. Sami so si to izbraali, sami so se tako odločili.

Pričakujem, da bodo tudi vsi tele tvoji podporniki, +25 je tehle tvojih presrancev, vsaj malo pokomentirali, česa jih je strah in koga se bojijo.

Morda le dočakam kakšno izpoved strahu.

NE Strahu!

Cagavosti, nesposobnosti, nerazumevanja, ne-umnosti ... in še česa drugega se je potrebno bati.