[kugy]

Pogrešam vsaj še dve točki:
- sistematično rušenje mitov in tabujev prenesenih iz SFRJ

Kje ti vidiš kakšne mite in tabuje iz SFRJ? Zdaj vsak skrbi za svojo rit in svojo prihvatizacijo in dodatke.

- odločna obsodba genocida nad lastnim narodom na vseh nivojih družbe, ker bo le to lahko omililo strah, ki se je nezavedno zalezel v ljudi, tudi mlade.

Kakšen strah? Česa se bojijo mladi??

UDBE????

Ne, mladi se ne bojijo UDBE! Mnogi še vejo ne kaj kratica pomeni. Strah, ki hromi našo družbo, je postal nezaveden, ker se je v vzorci obnašanja enostavno dedoval in se v vsaki generaciji manifestira drugače. Danes še najbolj v brezbrižnosti in bojazni, da bi kdo izstopal iz povprečja, ker se s tem izpostavi v družbi, ki uspešnih ljudi ne mara, razen v športu. Malo starejše generacije so tiho in bentijo doma ali v bifeju, ker se bojijo za svoje službe in kariere. Kako si drugače razložiti molk večine sodnikov ob poraznem stanju v pravosodju, šolstvu, ...? Saj to so vendar izobraženi ljudje, vsaj naj bi bili, ki so jim zaupane zelo odgovorne naloge v tej družbi. Kaj res verjameš, da so vsi verniki salonskega levičarstva? O generaciji starejših ljudi raje ne bom govoril, oni se še kako dobro spomnijo nezaslišanega terorja po vojni in jim je strah vcepljen v kosti.
Se morda kdaj vprašaš, zakaj je naša družba tako različna od avstrijske, italijanske, pa tudi madžarske in hrvaške? Saj smo vendar sosedje in sodimo v isti kulturni krog. Jaz sem se vedno spraševal, kaj je tisto kar nas določa, da smo taki kot smo, kaj se je zgodilo, če vemo, da smo imeli z državami okrog nas precej podobno zgodovino vsaj tja do leta 1918, pa še potem se ni veliko razlikovala vse tja do druge svetovne vojne.
Seveda se lahko motim, vendar me do sedaj še nihče ni prepričal v to, saj enostavno ne verjamem, da smo Slovenci bolj neinteligentni, manj delovni, skratka, po naravi drugačni od najbližjih sosedov. Zakaj hočemo prav mi živeti v popolnoma egalitarni družbi? Zakaj se prav mi tako bojimo prevzeti odgovornost za lastna življenja in svoje odločitve in hlepimo pa mami "državi", da se odloča namesto nas, da skrbi za vse naše potrebe? Kaj to ni strah?
Saj pravim, lahko se motim, zato drugim pustim, da razmišljajo po svoje in jim ne polagam v usta tistega, kar niso izrekli, kot si mi ti. Samo razmišljati poizkušam s svojo glavo in iskati odgovore na vprašanja, na katera jih še nisem našel.