[TadejK]
Zagovorniki skupne valute imajo nedvomno prav tudi glede njenih očitnih prednosti: za porabnike sta to večja preglednost in primerljivost prejemkov in izdatkov, za popotnike konec stroškov menjave in iskanja menjalnic, za podjetja lažje čezmejno poslovanje ter večje medsebojno zaupanje v izkaze in plačilno sposobnost.

V članku navedeni razlogi prednosti monetarne unije sicer držijo, vendar niso bili to resnični razlogi za uvedbo EMU (Evropske Monetarne Unije).

Zakaj so uvedli skupno valuto €? Sistem pred uvedbo € (1979-1998) je bil Evropski Valutni Sistem (EWS-Europäisches Währungssystem/EMS-European Monetary System), ki je predstavljal (podobno kot Bretton Woods Sistem po drugi svetovni vojni - vezava na USD) "sistem vodilne valute" (reserve currency ali anchor currency), in sicer je znotraj tega sistema valuta Deutsche Mark (DM) prevzela vlogo vodilne valute oz. t.i. sidra. Država, ki veže svoj menjalni tečaj na drugo večjo državo, mora biti pripravljena, da sledi denarni politiki te države, kaj praviloma pomeni, da kopira obrestno politiko ter pazi na to, da makroekonomsko plačna politika v enaki meri sledi rasti produktivnosti, kot je to v državi valutnega sidra (v našem primeru Nemčija). Prednosti pri tem so, da se blaži negativne učinke valutnih spekulacij medn. kapitalskih trgov, poleg tega tudi pritisk konkurenčnosti države z valutnim sidrom manjša inflacijske težnje v manjši državi.

Tak sistem t.i. vodilne/sidrane valute je dobra zasilna rešitev, če obstaja konvergenca inflacijskih stopenj in ko se v nekem prepletenim gospodarskem prostoru hoče preprečiti, da zunanja vrednost valute (=menjalni tečaj) na prostem kapitalskem trgu iracionalno niha.

Opisani sistemi vodline valute je pa v resnici lahko zgolj zasilna rešitev, ker ima nek odločilni defekt: v takem sistemu centralna (emisijska) banka države vodilne valute določi denarno politiko, se torej sme orientirati le po potrebah gospodarstva zgolj svoje države, čeprav določa tudi denarno politiko vseh manjših, drugih valutno vezanih držav (primer 1992: Bundesbanka je po združitvi Zahodne/Vzhodne Nečije in posledičnega gospodarskega booma močno povečala obresti, ostala Evropa pa je tedaj doživela recesijo).

V primeru, da se v neki večji, medseboj prepleteni gospodarski regiji kaže stabilna konvergenca razvoja inflacije, ob predpostavki, da vse sodulujoče države želijo dolgoročno držati inflacijo na enotnem nivoju, je monetarna unija logična, ne pa zgolj politična, ampak predvsem gospodarska konsekvenca zaradi notranje in zunanje stabilizacije vrednosti valute: kajti, vse članice monetarne unije (lahko) sodelujejo pri oblikovanju denarne politike, nujni pogoj zato, da lahko nastane v celotni gospodarski regiji rast in polna (oz. čim večja) zaposlenost.

Zakaj sedaj toliko (upravičenaga!) govora o (disfunkcionlni!) Evropski Monetarni Uniji - in to nazven (beri ameriški tisk) proti drugimi svetovnimi valutam (t.i. valutna vojna), kot tudi navznoter (deflacija, recesija, rekordna brezposeljnost v Evroconi)? Odgovor je banalen: Če posamične (še posebej večje) članice monetarne unije svoje plačne politike glede na razvoj lastne produktivnosti ne orientiranjo glede na skupno inflacijsko zavezo, ki ga v primeru EU opredeli statut ECB in Massatrichtsa pogodba (2%) - kajti, vsaka monetarna unija je v bistvu zgolj zaveza o enaki stopnji inflacije glede na lastno produktivnost - bo taka monetarna unija morala razpasti.

lp,
a