Zelo žalostna zgodba, ki žal ni ostala le pri zgodbi. Veliko nas pozna takšno resnico, predvsem 'srednja generacija' a kaj ko nimamo volje, energije, 'jajc', da bi spremenili trenutni status, velikokrat raje rečemo ali slišimo - kaj pa lahko jaz naredim? Nič! In čakamo... na Matildo, ja res žalostno.
Mlajše generacije imajo boljšo rešitev, no vsaj boljšo od naše - selitev. Ja kje pa naj bi se naučili imeti boljše rešitve, če imajo za zgled našo generacijo, ki samo jamra in ne naredi nič, ali še slabše, ne samo da jamra, razglablja o vsem po dolgem in počez, je nadvse pametna, vse dokler ne pride do izvedbenega dela? Roko na srce zadnje čase dela to cela Evropa. Seveda gredo mlajši raje v svet, kjer imajo drugačne (verjetno tudi boljše) zglede in se lahko celo nekaj naučijo, premagujejo ovire, blestijo in vedo, da so nekaj naredili zase in mogoče celo še za koga drugega. Kaj pa smo naredili mi? Ja, govorili smo in bomo še naprej, no vsaj nekateri, drugi pač ne bodo trošili energije niti za to in bodo s sklonjenimi glavami, veseli da imajo to kar imajo, delali za tisto malo, kar lahko dobijo.
Zelo žalostna zgodba, na trenutke celo smešna, a samo v smislu ko ti gre že toliko na jok, da se na koncu smeješ.