"Raje se bomo sprijaznili z 360 milijard evrov izgube in tvegali ogromno kolateralno škodo, kakor pa da bi si priznali hudo preteklo napako. Kar pa v razgretem političnem okolju in trenutni medijski gonji ne predstavlja tako velikega problema."

V članku je precej zanimivih pojasnil, na trge pa se avtor očitno ne spozna.

Poglejte primer Argentine 2002 do 2010. Izgube niso 100%, kot je zapisal avtor.
Običajno je tako, da se bodo po defaultu našli neki kupci obvezni "mrhovninarji" recimo pri Argentincih je bilo to venezuelski bankir Vargas, ki bodo začeli kupovati "poceni" obveznice.
Potem se bo skušala v ta šil vključiti tudi Grčija sama in bo ponudila zamenjavo obveznic iz defaulta za neke nove (mogoče na rast BDP vezane ... in z nekim diskontom torej znižano nominalno vrednostjo starih. Pri Argentini je bilo to 30%. PRecejšen del upnikov se bo odločil za menjavo, nekateri pa bodo vztrajali na originalnih obveznicah v defaultu. Argentina je po osmih letih ponudila še eno zamenjavo in v obeh zamnjavah skupaj je sodelovalo že skoraj 90% upnikov.

Razumeti je treba, da se z defaultiranimi obveznicami ves čas trguje (tako kot se je z jugoslovanskimi ob razpadu Juge). ZAto lahko nakup na sekundarnem trgu po npr. 20% in potem uradna zamenjava po 30% pomeni za specializirane sklade tudi 50% donos v nekem obdobju. Skratka default ni popolna izguba kot piše avtor, ampak je sedmina, na kateri se nekateri lepo najejo in omastijo.