Ahjej... eno je teorija in drugo je praksa... z vsem napisanim se lahko strinjamo, sploh če imamo fino službico, vsakega 15. kapne na račun, popoldne malo fitnes ali joging, zvečer malo z ženko pred televizorjem... in tako naprej.

Zadnjič me je zabavalo pri gledanju oddaje, ko sta dva doktorja ustanovila uspešno in perspektivno podjetje... veliko naročil, uspešna branža za visoko kvalificirano delovno silo, nekje vmes je bilo povedano da sta dobila nekaj od podjetniškega sklada (države) in da sta morala CELO nekaj svojega denarja vložiti. Da te kap.

Dobro, mi nismo doktorji ampak smo eni primerki, ki imamo v podjetništvu, ja, se strinjam, hobi. Ker smo morali vzeti VSE prihranke in ogromen kredit za zagon podjetja zdaj že nekaj let vegetiramo in naše družine z nami. Ampak... krediti grejo počasi k koncu in potem se nadejamo boljših časov, če jih dočakamo ob vseh stresih. V tem se podjetniki razlikujemo od učiteljev, od zdravnikov in uradnikov. Po pripravljenosti na vegetiranje. In potem, ko in če stvar zalaufa, si lahko kupim nov avto. Zdaj me noben ne vidi, ko se vozim z dvajst let starim in samo čakam kje na poti na sestanke me bo pustil na cesti.

Podjetniški pozdravček.