Jaz mislim, da bi se državni deležniki morali samo poenotiti o tem ali prodati ali ne. Potem, ko je to za neko podjetje dogovorjeno, se naredi IPO in konec. Vse transparentno in brez poslov pod mizo. Za nekoga, ki je proti prodaji je tako ali tako vsaka cena prenizka. Za nekoga, ki hoče prodati samo eni in določeni osebi, mu cena tako ali tako ni pomembna, ker ima nek interes drugje. Ceno v IPO določi trg in ne kuvertice, tako da ugibanja o ceni niso potrebna in na tak način privarčujejo še drugi, ker o tem ne bo potrebno vsak dan znova in znova pisati.

Izbere se najizkušenejše organizatorje (Deutsche Bank, Goldman Sachs, Citigroup, Credit Suisse, HSBC, ... ).

Provizije za transparentnost pokrije višja prodajna cena. Postopki bi bili zaključeni v rekordnem času.

Kupci deležev bi lahko bili tudi strici iz ozadja, s to razliko, da bi se morali skeširati na trgu, ali pač ne bi dobili posla.