[brane]
> [alek14]
> Nekaj si moramo razjasniti. Namreč vrstni red tveganj. Ko je neko podjetje podkapitalizirano (banke praviloma ne poznajo formalnega stečaja, vendar gre za isto zadevo), se radira najprej delničarje, nato podrejence, nato pa moramo v žep še davkoplačevalci (vmes bi morali biti še depoziti nad 100k in morda še kdo, ki je tudi indirektno lastnik banke).
>

Popolnoma si zgrešil poanto dogajanja, ker si izjemno inteligenten človek poglej še z druge strani.

1. Dokapitalizacija bank se zgodi na podlagi zahteve in ocene BS, zato je pomemben postopek, kako je ta ocena izračunana in verodostojnost te ocene. Postopek mora pokazati, kateremu cilju sledi ocena. Kriterijska funkcija in uteži, ki jih postaviš v simulaciji so lahko zelo različni. Očitno je, da je BS v optimizacijah oziroma simulacijah izvajala kriterij državne pomoči. Skratka iskala je tak negativen kapital, ki omogoča državno pomoč. S tem, ko je optimizirala ta kriterij, se ni obnašala kor regulator sistema, ampak kot izvajalec neke druge funkcije. Posledice tega njenega dejanja so udarile na različnih mestih. Podrejenci so samo vrh ledene gore.
Da je nekaj narobe je kazalo že razmerej med oceno od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor. V stroki lahko prebereš, da če se ti dve oceni močno ralikujeta je treba iskati konvergenco ocen. Ti dve oceni sta se pri nas ralikovali za soraj polovico. (v Španiji npr. sta se razlikovali za 2%!!!!). To je bil močan znak, da je nekaj v oceni hudo narobe.
Zato so bile dokapitalizacije prevelike in strošek izdan državi nerazumen.
Država se je morala zadolžiti po več kot 4%, da je prekomerno dokapitalizirala banke, te pa so s tem denarjem vrnile ECB kredite, ki so imeli 3 odstotne točke nižjo obrestno mero.
Da so bile ocene napačne lahko vidimo tudi iz sedanjega stanja Gorenjske banke, ki bi jo bilo treba po tistih ocenah dokapitalizirati za 300 mio. €. Banka ves čas normalno posluje in ima brez dokapitalizacij danes kapitalsko ustreznost 16!

Najpomembnejše pri vsemu pa je, da pri NLB ni šlo za državno pomoč!
Banka je bila v lasti države! Državna pomoč je v EU tako strogo omejena, da ne bi prišlo do moralnega hazarda. Toda v primeru NLB, je bila država lastnik, ki bi bil dolžan dokapitalizirati banko, ni šlo za reševanje nekih privatnikov. Prišlo je do sprevrženega položaja, ko je država izvedla moralni hazard in dosegla svojo obogatitev (kot lastnika), na račun podrejencev.

Gre za master vprašanje, država je dokapitalizirala svojo lastno banko, svojo naložbo in uporabila institut državne pomoči, da je "porazdelila bremena".

Skratka s simulacijami se je iskalo tako rešitev pri vrednotenju, da bo kapital dovolj negativen, da bo izpolnjen pogoje za državno pomoč pri dokapitalzaciji lastne banke.

Hkrati se je izkazala, da je tako vrednotenje 4 krat odstopalo od povprečja EMU.

Cilj posvečuje sredstva.

Rešitev tega problema je treba izvesti pred privatizacijo, da bo denar vrnjen davkoplačevalcem.
Rešitev zahteva nekaj korakov.
BS mora skupaj z ECB in EBA ponovno preveriti kriterije, ki so veljali v stres testih in jih postaviti vsaj na EMU povprečje ter nato ponovno izračunati kapitalske zahteve.
Dokapitalizirane banke morajo nato zmanjšati kapital do teh maksmialnih kapitalskih zahtev in presežek vrniti lastnikom - proračunu.

Take normlane banke pa potem privatizirajte po mili volji.

Ne moremo pa pristajati, da davkoplačevalci v tej verigi častimo prihvatizatorje teh bank za milijardo ali več €.
TO JE PO UČINKU OZIROMA ŠKODI VSAJ 4 KRAT VEČJA AFERA KOT TEŠ 6.

[brane]

TO JE PO UČINKU OZIROMA ŠKODI VSAJ 4 KRAT VEČJA AFERA KOT TEŠ 6.

Po zaslužku vpletenih pa je zadeva vsaj desetkrat, morda tudi dvajsetkrat večja - kakorkoli se je v tešu predimenzioniralo, so tam storitve, ki so opravljene in tisti se razmeče vse do končnih izvajalcev. Tukaj gre za čisti denar - prekapitalizacijo, ki jo lahko zainteresirani lastnik potegne iz banke, poleg tega pa še nepotrebno velik kredit, ki ga slovenija plačuje cca 4% letno.