Pri deflaciji je ključna razlika med besedama “trošiti” in “trositi”. Pogodba iz Maastrichta ima dve ključni določbi, javni dolg ne sme biti višji od 60% BDP in letni proračunski deficit ne sme presegati 3% BDP. Torej, državna poraba je omejena s prihodki oz. s pobranimi davki, trošarinami...Predpostavka je, da proračun mora biti dolgoročno uravnovešen, torej odhodki morajo biti enaki prihodkom. Če je dohodek v državi nizek, država mora trošiti več in Slovenska država troši več. Vprašanje je za kaj troši? Zadolžuje se pa ne za investicijsko trošenje, temveč za tekočo porabo in izplačilo pokojnin. Pravzaprav naša država ne troši denar, ga trosi, torej nepremišljeno uporablja dobrine in trosi denar po igralnicah, igralnih avtomatih, Titanikovih kockarnicah.....in kje je v tem kontekstu deflacija? V strahu in nezaupanju v državo, ki ni sposobna prekiniti spiralo nenvesticijskega trošenja in dejansko izvlači denar iz podjetjih in žepov potrošnikov, ki tisto kaj jim država še pusti hranijo za še slabše čase, ne trošijo in pričakujejo, da bojo tisti, ki imajo še slabše čase (npr. trgovci, nepremičninarji) cene še znižali in žal, deflacijska spirala se nadaljuje. Pričakujejo se še nižje cene. In kako naprej? Lahko z malenkostmi, npr. če Mramorju uspe za 7% znižati stroške plač v javnem sektorju, naj ta “privarčevani” denar porabi za investicije npr. za energetsko obnovo šol, bolnišnic...Če se že zadolžuje naj bo za investicije.