Že dalj časa menim, da takoimenovanih tajkunov ne gre preganjati kazensko. Morali pa bi jih oškodovanci tožiti v civilnih postopkih za odškodnine za povzročeno škodo.

Razlogi so tri: Prvič, od tega, da nekoga po dolgem procesuiranju pošlejo v zapor, oškodovanci nimajo nič. Nastane le dodaten proračunski strošek zaradi prestajanja zaprne kazni.

Drugič: dokazni standard pri kazenskh zadevah je višji kot v civilnih postopkih. Tožilstvo mora dokazati gotovost, da je storilec odgovoren za neko kaznivo dejanje, praviloma mora dokazati naklep, pa še z objektivnimi znaki kaznivega dejanja je hudič, saj se sedaj marsikaj šteje kot kaznivo, kar v času storitve dejanja ni štelo za kaznivo. Standard pri odškodninskih postopkih je nižji: praviloma zadostuje verjetnost, malomarnost je lažje dokazati, ipd. Ker je dokazovane kompleksnih kaznivih dejanj gospodarskega kriminala (pre)težko, se postopki pogsto omejijo na lahko dokazljiva kazniva dejanja (ponarejanje, uničevanje listin ali dokazov, zatajitev, goljufija).

Je pa res, da bi morali oškodovanci sami aktivno poskrbeti za svoje interese, in se ne bi mogli šlepati na na tožilstvo. In bremenili bi jih odvetniški stroški. Res pa je, da so oškodovanci pogosto neorganizirani.


Tretjič: povečali bi pravno varnost. DZ-ju ne bi bilo več potrebno stalno spreminjati zakonodaje, zlasti kazenske. Sodna praks bi se sčasoma ustalila. Najbolj pomembno pa je, da bi imeli tajkuni v civilnih postopkih mnogo manj pravnih sredstev, kot v kazenskih. V civilnih postopkih je mnogo manj možnosti za postopke pred ustavnim sodiščem ali tožarjenje v Strasbourgu.


Skratka, bolje kot da se naslajamo nad Bavčarji ali Kordeži na Dobu bi bilo, da padle tajkune slečemo do gat. Seveda to predpostavlja, da bi sodišča bolj pogumno zasegla premoženja, tudi tisto, ki je prepisano na sorodnike, ali se nahaja v tujini. Seveda bi morali biti oškodovanci tudi bolj aktivni.