V poznih 70tih in 80tih je bila v ZDA paranoja, da jih bo Japonska pustila zadaj po ekonomskem in tehnološkem razvoju. V ozadju japonskega čudeža so vsi videli MITI, njihovo ministerstvo za industrijo in trgovino, in njegovo industrijsko politiko. Kar so, BTW, kasneje resni ekonomisti razkrinkali kot mit. No, MITI je ta mit o sebi vzel resno in takrat določil, ne spomnim se, pet ali deset ključnih tehnologij, s katerim si bo Japonska zagotovila tehnološko dominacijo v naslednjih desetletjih.

V glavnem so se vse te napovedi izkazale kot slepe ulice, Japonska kot tehnološki voditelj je sramotno pogorela. Resne analize so pokazale, da japonski povojni čudež seveda ni temeljil na genialni industrijski politiki MITI, ampak:

- na brezsramnem kopiranju (kraji) tujih tehnologij in know-howa

- samurajski predanosti in discipline japonskih podjetnikov in delavcev, ki so delali dolge ure za plačila, neprimerljiva z zahodno konkurenco

- skromnosti, ki se je odražala v izjemno visokih stopnjah varčevanja in investiranja

- razmeroma velikem in nereguliranem notranjem trgu za industrijske izdelke, ki je omogočil "teksaško" notranjo konkurenco

- v zadnji fazi je rast temeljila v glavnem na balonu vseh vrst assetov in orgiji zadolževanja

- in, last but not least, sistemom obvladovanja kvalitete, ki pomenijo edini resnični inovacijski prispevek Japonske v svetovno industrijsko deliščino, čeprav imajo tudi ti izvor v ameriških avtorjih.

No, zgodba se je konec 80tih neslavno končala s pokom balonov, finančnih in psiholoških, in danes se nihče več ne boji, da ga bo Japonska pojedla za večerjo.

Nekaj podobnega se danes dogaja Finski, ki je tudi verjela, da je razvoj Nokie in njenega ekosistem dve desetletji nazaj rezultat genialnosti finskih uradnikov.

Tako da, sem skrajno skeptičen do kakršnihkoli napovedi razvoja konkretnih tehnologij, tehnoloških trendov in tehnološko-ekonomskih ekosistemov. Še posebej s strani politike in uradnikov. Slovenskih ali Japonskih ali EU.

Ste kdaj slišali, da bi kakšno uspešno hi-tech podjetje v ZDA nastalo s subvencijo zvezne ali state vlade ?

Kot vedno poudarjate na Financah, na vladi je, da uredi podjetništvu naklonjeno okolje in to je to. Če že, kakšni horizontalni ukrepi. Npr. sovlaganje 1:1 v VSE projekte, ki jih financirajo zasebni venture skladi. Oprostitev dela prispevkov za VSE visoko izobražene v VSEH podjetjih, ki presegajo določene kriterije po rasti in dodani vrednosti na zaposlenega. Npr. 20 % za diplomo, 30 % za magisterij, 50 % za doktorat.

Na žalost EU pač mora porabiti svoj denar in za to petletko je buzzword SPS.

[BlazVo]
V poznih 70tih in 80tih je bila v ZDA paranoja, da jih bo Japonska pustila zadaj po ekonomskem in tehnološkem razvoju. V ozadju japonskega čudeža so vsi videli MITI, njihovo ministerstvo za industrijo in trgovino, in njegovo industrijsko politiko. Kar so, BTW, kasneje resni ekonomisti razkrinkali kot mit. No, MITI je ta mit o sebi vzel resno in takrat določil, ne spomnim se, pet ali deset ključnih tehnologij, s katerim si bo Japonska zagotovila tehnološko dominacijo v naslednjih desetletjih.

V glavnem so se vse te napovedi izkazale kot slepe ulice, Japonska kot tehnološki voditelj je sramotno pogorela. Resne analize so pokazale, da japonski povojni čudež seveda ni temeljil na genialni industrijski politiki MITI, ampak:

- na brezsramnem kopiranju (kraji) tujih tehnologij in know-howa

- samurajski predanosti in discipline japonskih podjetnikov in delavcev, ki so delali dolge ure za plačila, neprimerljiva z zahodno konkurenco

- skromnosti, ki se je odražala v izjemno visokih stopnjah varčevanja in investiranja

- razmeroma velikem in nereguliranem notranjem trgu za industrijske izdelke, ki je omogočil "teksaško" notranjo konkurenco

- v zadnji fazi je rast temeljila v glavnem na balonu vseh vrst assetov in orgiji zadolževanja

- in, last but not least, sistemom obvladovanja kvalitete, ki pomenijo edini resnični inovacijski prispevek Japonske v svetovno industrijsko deliščino, čeprav imajo tudi ti izvor v ameriških avtorjih.

No, zgodba se je konec 80tih neslavno končala s pokom balonov, finančnih in psiholoških, in danes se nihče več ne boji, da ga bo Japonska pojedla za večerjo.

Nekaj podobnega se danes dogaja Finski, ki je tudi verjela, da je razvoj Nokie in njenega ekosistem dve desetletji nazaj rezultat genialnosti finskih uradnikov.

Tako da, sem skrajno skeptičen do kakršnihkoli napovedi razvoja konkretnih tehnologij, tehnoloških trendov in tehnološko-ekonomskih ekosistemov. Še posebej s strani politike in uradnikov. Slovenskih ali Japonskih ali EU.

Ste kdaj slišali, da bi kakšno uspešno hi-tech podjetje v ZDA nastalo s subvencijo zvezne ali state vlade ?

Kot vedno poudarjate na Financah, na vladi je, da uredi podjetništvu naklonjeno okolje in to je to. Če že, kakšni horizontalni ukrepi. Npr. sovlaganje 1:1 v VSE projekte, ki jih financirajo zasebni venture skladi. Oprostitev dela prispevkov za VSE visoko izobražene v VSEH podjetjih, ki presegajo določene kriterije po rasti in dodani vrednosti na zaposlenega. Npr. 20 % za diplomo, 30 % za magisterij, 50 % za doktorat.

Na žalost EU pač mora porabiti svoj denar in za to petletko je buzzword SPS.

Ne strinjam se glede Japonske, ki je še vedno ena od vodilnih tehnoloških supersil:
en.wikipedia.org/wik...Indicators
Tudi Kitajska je začela podobno zgodbo (kopiranje in nizka cena delovne sile) in evo kje so sedaj.
Amerika res ne uporablja sistema subvencij. Veliko startupov pa je nastalo na univerzah, ki so inkubatorsko gostile podjetja kot so Microsoft, Google in Facebook. Do tega nam še manjka več kilometrov v razmišljanju. Naši profesorji se gredo podjetniške dvoživke ali pišejo po časopisih, medtem ko na faksih predavajo povprečne programe.

Delim skepso glede sposobnosti uradnikov (japonskih ali slovenskih), da pametno usmerjajo denar v razvoj, a kakor se morda butasto sliši, se to igro moramo iti, ker se jo grejo vsi (še Estonci so se navlejkli na EU sredstva). Tudi ZDA: Leta 2009 je Tesla dobil od Obamove administracije (US Department of Energy) subvencionirano posojilo v višini 465 milijonov USD, kar je bilo ravno prav v ravno pravem času. www.teslamotors.com/...ent-energy

Namesto japonskega pristopa (uradniki izberejo strateške sektorje in nafantazirajo številke), ki ga zgovarja Simona ali Blaževega totalnega horizontalnega pristopa vse vsem, ki izpolnjujejo kriterije, predlagam:

1. Od vzvodov z evropskim denarjem financirane industrijske politike naj se napodi vse bluzatorje in nakladače, ki še nikoli niso napisali realno izvedljivega projekta ali poslovnega načrta.
2. Namesto izbire sektorjev, kjer imamo "kao"prednosti, naj se raje izločijo vsi sektorji kjer v Sloveniji nimamo ne mednarodnih referenc ne prednosti in pa tiste dejavnosti kjer bi se z dodatnim vlaganjem delala škoda (naravi, potrošnikom).