Znamke (angl. "brands"), tudi tiste lokalnega pomena, so sorazmerno redke, saj mora biti za njihov nastanek izpolnjenih kar nekaj pogojev. V medijskem svetu, posebno tako majhnem, kot je slovenski, je do znamke še posebej težko priti in je lahko le plod dolgoletnega trdega dela posameznikov. Zato bi pričakovali, da bodo dosežki izjemnih novinarjev standard, ki si ga naj postavljamo in mu sledimo ostali. Nekoliko presenetljivo je, da smo v Sloveniji jeseni 2013 ostali kar brez dveh tovrstnih standardov.
www.portalplus.si/26...de-z-neba/
Kazus prvi

Avtorja Pogledov Slovenije sta v vizualne medije vpeljala provokativno, s solidno argumentacijo podprto raziskovalno novinarstvo, ki je v slovenskem prostoru velika redkost. Ni bilo malo političnih in drugih "hohštaplerjev", ki se ne bi potili, vrteli in zvijali skozi 90 minut njune oddaje.

Slovenski družbi je to prijalo, pa mislimo, da ne toliko v smislu zadoščenja ob pogledu na borne kreature veljakov, kot v tem, da sta avtorja na vsenacionalni ravni odkrivala nova obzorja. In preko 200.000 gledalcev je njun trud nagradilo z zvestim spremljanjem oddaje: Uroš Slak in Bojan Traven sta postala "brand".

Ko smo prvič slišali, da RTV Slovenija razmišlja o ukinitvi njune oddaje, smo pomislili, da se je kot v Asteriksovem stripu, vodstvo odločilo, da v javnem zavodu ne bodo več dihali. Ko otročarijam vodstva le ni bilo videti konca, so pričenjali spominjati na podjetje, ki je proizvajalo visokotehnološki proizvod, recimo zdravilo z visoko dodano vrednostjo, katerega stroški prizvodnje so bili razmeroma visoki; potem so se čez noč odločili, da je visoka dodana vrednost zdravila nepomembna, da so visoki stroški proizvodnje nesprejemljivi in da ga bodo nadomestili s cenejšim in manj učinkovitim zdravilom. In ko so prišli na trg, za njihov drugorazredni proizvod ni bilo zanimanja. In so bili presenečeni le v vodstvu.

Kazus drugi

Če je od nacionalke kot levo konservativnega medija še mogoče pričakovati takšen suicidalni nonsens, pa bi od prominentnega (neo)liberalnega dnevnika v tuji lasti pričakovali boljše umevanje tržnih mehanizmov.

Avtor tiste četrtkove kolumne Public Enemy je 10 let s filigransko natančnostjo in prvimi principi ekonomske znanosti seciral patologijo slovenske mikro in makroekonomije. In "following" ni izostal: kolumno je vsak teden prebralo nekaj 10.000 bralcev elektronske izdaje ob približno dobrih 10.000 bralcih tiskane izdaje. In Stanislav Kovač je postal "brand".

Če uporabimo enako metaforo kot v prvem kazusu, je tudi v tem podjetju imelo zdravilo visoko dodano vrednost, s tem da so bili poleg tega stroški proizvodnje izjemno nizki. Kolumna Public Enemy je imela tako vse značilnosti "blockbuster" zdravil in pričakovali bi, da bo menedžment vsaj vzdrževal svojo "molzno kravo". Pa očitno tudi v tem primeru menedžment raje ne bi dihal: od zunaj je videti, da se jim sploh ni zdelo vredno proizvajati, ne glede na vrtoglavo dodano vrednost končnega proizvoda.

Manjšo napako v ovojnini zdravila* so izkoristili, da so umaknili zdravilo s trga in ga zamenjali s po njihovem mnenju terapevtsko enakovrednimi nadomestki. Trg ni delil njihovih kriterijev o terapevtski enakovrednosti in podobno kot v prvem primeru, so bili edino v menedžmentu presenečeni, ker njihova nadomestna zdravila niso imela bralcev.

Sklep

"Brand" je po svoji percepciji progresiven: pomislimo samo na McDonald's in Coca Colo, skrajno konservativni znamki zdravju škodljivega hitrega prehranjevanja in sladkih pijač, ki ju je svet vseeno dojemal kot prinašalca demokracije in visokocivilizacijskih vrednot v dežele v razvoju.

Uroš Slak, Bojan Traven in Stanislav Kovač so v nasprotju z omenjenima globalnima znamkama progresivci tudi v vsebinskem pogledu, zato ni presenetljivo, da jih je slovensko medijsko konservativno okolje potisnilo na obrobje. Si potemtakem lahko dovolimo trpko, otožno misel, da je konservativizem slovenskega medijskega prostora – bodisi levega ali liberalnega – pač le odsev slovenskega političnega konservativizma? In čeprav ne moremo storiti prav veliko, se vsaj lahko izognemo dobro znani kritiki nedolžnega opazovalca.

*Primer "manjše napake v ovojnini zdravila" je poučen, zato ga nekoliko podrobneje komentirajmo: v spornem naslovu zadnje kolumne Public Enemy "Veleškodljivca Jožeta Mencingerja pred sodišče!" bi lahko uredništvo časnika Finance recimo postavilo besedo sodišče v navednice in se izognilo hrupu za nič. V odgovoru na kolumno je profesor Mencinger povlekel paralelo s predvojno nacistično Nemčijo, a žal takšna hiperbolična samoprimerjava z žrtvami holokavsta nujno trivializira nepredstavljivo človeško trpljenje.