[janezpizdek]
V Evropi i Sloveniji, kjer natakar ima polno plačo in cene že vsebujejo strošek te plače, napitnina nima te funkcije, je zgolj izraz posebne naklonjenosti in zahvale gosta za dobro storitev, ki je ekonomsko zgolj simboličnega značaja. Ekonomika te vrste pristopa prenese kvečjemu za procent morda dva procenta nagrade in je bolj demonstacija galantnosti gosta, ki se zgodi, če ga osebje ne razočara.

Tako zasebno kot poslovno sem vedno pustil cca 10% po vseh državah in restavracijah Evrope (in Slovenije). Za pivo ob šanku ali večerjo v Michelin ***. Razen če sem globoko razočaran nad strežbo in/ali hrano. Pa zelo veliko (pretežno resnih) restavracij sem predelal... Tam nekje se giblje tudi procent večine mojih prijateljev in poslovnih partnerjev. Seveda pa sem občasno obedoval tudi s kom iz prve kategorije, ki je pustil simbolično napitnino ali zgroženo gledal mojo in pomislil ali celo komentiral, da bi lahko za ta denar kupil recimo ene zelo resne angleške štumfe.

Jebi ga, ne jem, da bi preživel, temveč živim, da bi užival, tudi v hrani. Zato cenim kvaliteto in to pokažem. Se bom pač odpovedal čemu drugemu, čemur se kdo drug noče. In kot si napisal, s tem ne rešujem življenjskega problema natakarja in drugega osebja, čeprav natakarske plače tudi v Evropi predstavljajo le cca polovico mesečnega zaslužka. V Sloveniji glede na prej omenjeno specifiko gotovo več. Zato pa imamo v Sloveniji le slab ducat res dobrih natakarjev, ki jih znamo verjetno vsi wine & dine ljubitelji našteti po trenutnih lokacijah in imenih.

Glede USA in Karibov je pa vse jasno. A gledajo te izpod namrščenih obrvi kot hudodelca, če greš pod 15%. In trudijo se v glavnem kar vsi po najboljših močeh, res pa to pogosto ni ravno impresivno.